Zidanica

Vsaj tako rečemo pri nas, ko si kupimo kaj za božič: “Tole je pa za pod smrekco.” Zato jo bom najprej postavil, takole:

Zdaj pa še nekaj za pod njo:

http://www.goga.si/vevericam_nic_ne_uide.pdf

Tole je elektronska oblika (pdf file) moje prve zbirke kratkih zgodb, Vevericam nič ne uide. Lahko jo berete direktno na spletu, lahko pa jo potegnete dol, si jo natisnete… kakor vam drago Idejo za objavo knjige na internetu sva dobila skupaj z urednikom Damijanom Šinigojem, razlog pa je preprost - pred izidom je namreč moja nova knjiga kratkih zgodb z naslovom Fasunga, ki je še v pečici, ampak ji ne manjka dosti, da bo pečena. Malo brezsramne samopromocije mi pa le dovolite…

Da pa ne bo ta prispevek le o obdarovanju in obdarovanih, je na mestu, da spregovorimo o najbrž najbolj razburljivem “gizmu”, ki si ga lahko privoščite ta hip. Gre za “revolucionarni” Amazonov Kindle, ki je v bistvu zelo preprosta zadeva - digitalni bralni pripomoček, ki nadomešča knjigo. Kar ni nič novega, saj je recimo Sony predstavil nekaj podobnega.

Bistvena razlika pa ni v uporabnosti, saj sta oba izdelka pač mobilna pripomočka za branje tekstov v digitalni obliki. Kindle stopi korak dlje s tem, da je postal nekakšna vzporednica Applovim iTunes v svetu knjig - s Kindlom se namreč priklopite na internet in iz baze knjig (trenutno 90,000, gotovo jih bo še več) potegnete tisto, ki vas zanima - in jo pač preberete. Ni čudno, da je izdelek povzročil precej razburjenja med založniki, saj napoveduje počasno smrt knjige v papirnati obliki. A CDji vseeno še kar vztrajajo, čeprav jim mp3-ji precej mešajo štrene. Nenazadnje pa ima papirnata knjiga tako močno zgodovino, da jo Kindle gotovo ne bo ubil, še posebej zato, ker gre za pionirsko zadevo, ki je za povprečnega potrošnika predraga in tudi njena zanimivost in uporabnost izven Amerike je vprašljiva (za zdaj!). Pa tudi šarm knjige, ko jo vzameš v roke, ni za odmet, a ne? Vseeno pa gre za nazornega pokazatelja tega, kar nas čaka v prihodnosti. Internet je postal najbrž največja grožnja založništvu in posredno tudi trgovinam, kajti če bo nudil vse, za kar moraš drugače vzeti pot pod noge in plačati več, iz naslonjača in ceneje, je strah upravičen. Najbrž je taka prihodnost neizbežna in bližje, kot si mislimo, vendar nisem niti približno analitik, da bi si upal kaj napovedati. Edino, kar me straši, je to, da se sam ne morem odločiti, če mi ta Kindle “dogaja” ali ne. Pri knjigi je pač tako, da ima strahospoštovano tradicijo. Vsak napredek je skoraj herezija. Hkrati pa… a ni čas, da tudi branje malo “posodobimo”? Vsebina bo ostala enaka. Samo medij bo malce pridobil na privlačnosti. No, ja… kakor za koga. Glavno, da se bere.

December mi ne gre na živce, še posebej če je mil s snegom, kot je bil lanski. (Upam, da bo tudi letošnji.) Če se zapletem v pogovor o božiču in podobnem, se vedno polariziramo: enim je božič in veseli december nasploh nekaj najboljšega po narezanem kruhu, drugi pa veselo preklinjajo vso to kapitalistično norijo. (Kdo jih pa sili, da se je udeležujejo?)

Oba tabora mi gresta na živce in se mi zdita trobljenje v isti rog, samo iz različnih smeri. V obeh primerih gre za napihovanje. Meni je december pač december, hecen mesec, čeprav se ponavadi polenim in spijem preveč kuhanega vina, nato pa kupujem knjige, ki sem jih že prebral in se mi zdi, da bi jih še enkrat, čeprav mi v resnici sploh niso bile všeč. Tako me po pohodih po Ljubljani ali Novem mestu izrazito zmoti le ena stvar: glasba.

Lučke so fajn, ker vsaj malo ubijejo meglo. Jelke so smešne, ker so osamelci v betonskem kraljestvu. Moj najljubši okrasek so joggerji, iz katerih se vedno kadi kot iz dimnika, ko prisopihajo mimo. Ampak glasba … — o, Jezus!

Spomnim se, da je bil eden izmed prvih CD-jev, ki smo jih imeli v naši hiši, tisti z božičnimi hiti Mariah Carey, davnega leta 1994. Pač, živahne pop priredbe božičnih klasik. Dandanes bi bil srečen, če bi me spremljale v mestu. Tako pa vedno, ko maširam po Prešercu, slišim sledeče:Metallico (?)Jingle Bells tehno venček“Na božično noč”, ki je sama po sebi čisto simpatično patetična pesmica, ampak seveda jo dobim v nekem čudaškem DJ turbopolkasvizec remiksu.

Mimogrede, spot je prav preroški: American Beauty pred American Beauty). Naključna božična uspešnica (remiks, seveda). Vse lepo in prav, je le božični čas.

Bi si pa definitivno želel slišati moj najljubši božični komad, ki nekako pooseblja tisto, kar je po mojem skromnem mnenju božič. Gre za legendarno pesem Fairytale of New York skupine The Pogues, ki se v nasprotju z 99% božičnih melodij začne s tem, da je nekdo pijan. Kar priznajmo si, to je najboljši ubijalec božične osamljenosti. Pesem se tu ne ustavi, ampak nadaljuje z besedami kot “faggot”. V videospotu se McGowan in MacCollova tudi kar malo stepeta, takoj za tem pa sledita verza “Lahko bi bil nekdo” in odgovor: “Ti in vsakdo”. Kar je za božično pesem precej kontroverzno. Morda ji je to vzelo prvo mesto na lestvici (menda so zmagali Pet Shop Boys), kar je razumljivo. A MacGowan na koncu vseeno zapoje, da je “zgradil sanje okoli [tebe] nje”. In pesem se počasi izteče.

No… tako nekako jaz vidim božič. Nekaj, kar je čisto vsakdanje, a je postavljeno v tak čas, da izsili intimo — včasih uspešno, včasih neuspešno. In se pije in pretepa … pa tudi objema in gradi boljše čase za naše sanje.

Mimogrede, poglejte si tole verzijo, brez tragično pokojne Kristy in tragično zapitim McGownom. Tu na izpitu padejo tako tisti, ki prezirajo vso toplino božiča v hladnih mesecih, kot tudi tisti, ki vidijo samo luči, ne pa nujno tudi temo, ki ostane, ko ugasnejo. Morda pa je Njujorška pravljica le preveč iz nekega drugega časa.Sem se pa spomnil, da imam darilo za vas. Samo še zaviti ga moram.

V prilogi Vikend je objavljen dvostranski članek z naslovom Kdo so najbolje plačani voditelji? Če zelo na kratko povzamem - Vikend je zaprosil TVS, naj posreduje podatke o najbolj plačanih voditeljih, česar TVS ni hotela storiti, zato je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar izdala odločbo, da mora RTVS v roku petih dni posredovati dokumente. RTVS tega ni hotela storiti, zato se zdaj malo tožijo.
Vse lepo in prav. Informacije o plačah so postale zelo splošno dostopne in ne vidim (pravnega) razloga, da tudi v tem primeru ne bi bilo tako. Bolj pa me moti to, da zdaj Vikend nastopa kot veliki borec za pravico do informiranja, češ “Ljudstvo ima pravico, da ve, kam gre denar od naročnine!” Pa ja. Plemenitost pa taka. Plača “javnih osebnosti” (in še posebej tako popularnih, kot sta Lado in Jonas) je le rumena novica, ki jo ljudje žrejo, da se lahko naslajajo nad informacijami, ki normalnega človeka, ki ima v življenju početi še kaj drugega kot se filati z rumenim junk food-om, nimajo kaj zanimati. Mogoče je ljudstvo do tega legalno upravičeno (kar bomo še videli), bi se pa bilo na tem mestu smiselno vprašati - zakaj? Televizije najbrž že vedo, zakaj plačajo nekomu veliko. Če je vmes kakšna korupcija ali čudni posli, so za to pristojni drugi organi in je morebitne zlorabe seveda potrebno sankcionirati. Ljudstvo pa nima nikakršne pravice ne presojati ne sliniti se po osebnih podatkih, za katere objavo se Vikend tako zelo pravičniško bori. Še več, celo karikaturo so pridodali, kjer TVS predstavlja vitez, ki beži pred puščicami (na peresih katerih piše Pop TV, Kanal A, 3…), a le tista od Vikenda je prestrašenega bojevnika zadela v peto in mu “zbila” kovisnki škorenj, na katerem piše Plače. Uau. Dajte mi minuto, da iz pljuč izkašljam vso licemerstvo, ki sem ga ravnokar vdahnil.
Pa še ena stvar je. TV voditelji so dosti bolj javne osebnosti kot množica tistih, katerih plače so objavljene na internetu, pa jih ljudje bolj ali manj uporabljajo samo za kakšne seminarje ali raziskovalne naloge. Nek tretji uradnik na XY ministrstvu pač ni tako zanimiv kot Jonas. Ampak ker je Jonas zanimiv, imamo pravico, da vemo, kako je plačan! Zakaj? Ker je tako rekla pooblaščenka! In seveda ta večna mantra - Imamo pravico, da vemo, kam gre naš denar! Ja, seveda. Vse le v dobro naše rodne grude in NIKAKOR ne zato, ker v življenju nimaš kaj pametnejšega početi kot to, da vohuniš po plačah ljudi in presojaš, ali so za svoje delo preplačani. Get-a-life.
Torej - kakšna je pa vaša plača? Bi jo bilo fino prebrati v tedniku z glomazno naklado na jutranji kavi in ujeti pogled kakega nebodigatreba, ki iz novo pridobljenih informacij naenkrat vleče svoje sklepe brez kakršnekoli podlage za to? Pa naj bodo pozitivni ali negativni - kje mu pravica?

Če slučajno koga zanima, našel sem svojo čisto prvo (objavljeno) kratko zgodbo. Imel sem jih dobrih trinajst, ko sem jo naškrebljal, objavljena pa je bila v šolskem glasilu OŠ Grm. Slabih deset let bo tega.

Takrat si bil kul, če si bil političen in futurističen …

“Umrl je Franci Slak, poln samega sebe.”

To informacijo ponuja rahlo bizarna kulturna stran včerajšnjega Dela. Bodite pozorni na naslove prispevkov, ki obkrožajo novico o smrti gospoda Slaka:

Da bi bilo vse skupaj še bolj čudno, je tudi naslov spodaj “ustrezen”.

Res me zanima, kako se lahko kaj takega zgodi. Najbrž uide nepozornemu bralcu, a izurjeno uredniško oko bi moralo prepoznati nesrečno naključje, ki izpade precej grdo, zato z vsem spoštovanjem nanj tudi opozarjam. Sožalje bližnjim mojega profesorja in mentorja, ki veliko prezgodaj počiva v miru.

Zato, ker brez nje nastanejo taki prispevki.

Avtorju bi bilo treba povedati, da je spremljanje napisanega teksta in govorjenega besedila izjemno težavno, zato sem se moral prav potruditi, da sem lahko hkrati bral in spremljal to filmsko bistroumnost. Če bi torej umetnik imel nekaj minimalnega pojma o ustvarjanju filmov, bi svoje globoko sporočilo lahko bolj uspešno prenesel med ljudstvo, med katerim je po novem vsak peti naklonjen podobnemu razmišljanju. Ampak dobro. Naj tale videoart služi samo kot droben uvod in majhna zanimivost, kaj lahko poleg vseh čudovitih stvari omogoči pretirana demokratizacija interneta.

V sredo sem bil (literarni) gost na litijski gimnaziji. Na svoje presenečenje sem naletel na številno občinstvo, večinoma sestavljeno iz dijakov — bejž, no? —, odličnega moderatorja, ki jih še nima osemnajst, ter na zelo dober odziv, saj so se vprašanja kar vrstila. Žal mi je bilo, da sem zamudil uvod v večer, ko so debaterji pripravili debato, ki se je vrtela okoli vprašanja o literaturi, konkretno: ali branje osvobaja? Na srečo sem ujel vsaj del debate. Še posebej je presenetila negativna stran, saj so našli presenetljivo dobre argumente proti. Najbolj zanimiv je bil gotovo primer bestsellerjev, ki so po njihovem mnenju večinoma knjige brez umetniške vrednosti in so najbolj brane, kar pomeni, da ljudje niso sposobni sami odločati, kaj si želijo brati in se zato po lastni volji zapirajo v ozkoglednost in ne razvijajo pravih vrednot, ne širijo znanja, prej nazadujejo kot napredujejo.

Vse to me je precej spomnilo na vročo debato, ki smo jo imeli okoli moje objave, naslovljene Jesenska sonata. Priznam svojo napako, saj očitno nisem bil dovolj jasen v tem, kaj sem hotel povedati. Vse skupaj je zašlo v ekonomsko plat filma, ki me sploh ne zanima, očitno pa je blazno interesantna ogromnemu številu ljudi, ki o njej tako radi polemizirajo. Zato sem potegnil eno ugotovitev, za katero se dobro zavedam, da je grdo posploševanje, ampak bom tvegal:

Slovenskega gledalca bolj prizadene to, da je bil film drag in ima malo gledalcev, kot pa to, da je slab umetniški izdelek.

Ploskajo umetnikom, ki so gledani/poslušani/brani, ker je to največji in najmočnejši argument. Če ekonomska računica opraviči umetnost, potem je vse v redu. Ta zaskrbljenost nad državno blagajno je prav impresivna, saj je “mrkaićevstvo“ še bolj razširjeno, kot sem si mislil. Miselnost negacijske skupine debaterjev je dokaj strašljiva resnica, čeprav na videz govori o drugih stvareh, kot jih jaz poudarjam. Če njihove argumente malo premešam in jih navežem na film, je fraza “gledanje osvobaja” izrazito negativna, saj ni važno, kaj film prinese gledalcu kot umetnost. Važno je, da na prvem mestu opraviči svoj denarni vložek in na drugem mestu zabava.

Priznam, umetnost je tudi posel in sprostitev. Hkrati pa zaradi krize, v kateri je, film vedno znova zamuja priložnost, da bi bil aktualen, kritičen, inovativen, kontroverzen, da bi gledalce spodbujal k razmišljanju, da bi jih vznemiril in navdušil, da bi jim dal misliti. To je tisto, kar bi moral gledalec zahtevati od slovenskega filma in do česar ima vso pravico. Prekleto žalostno pa je, da se gre producenta in zabavljača, ki nesebično skrbi za državni proračun.

Torej: kaj si zares želite? Neškodljivo in dobičkonosno filmsko industrijo? Tega na tako majhnem trgu nikoli ne bo. Morda pa si le želite filmov, ki bodo sedmo umetnost sčasoma približali veljavi, kakršno ima slovenska knjiga, in zaradi katerih se bo o filmski umetnosti govorilo spoštljivo — pa čeprav bo zaradi njih ena luknjica v državni blagajni več? Na dveh stolih sedeti je zelo zelo težko.

Pa še eno konkretno vprašanje: povejte mi naslove enega ali več tujih filmov, ki so vas v zadnjem času tako navdušili, da bi si želeli, da bi nekaj podobnega videli tudi v materinščini?

Tisti “film”, ki sem ga objavil na začetku, je precej zanimiva zadeva. Če vam ga je uspelo pogledati do konca, boste ugotovili, da je zadnjih nekaj stavkov čisto spravljivih. Gre za mehčanje nestrpnosti, ki je zelo fin način, da se izogneš obtožbam. “Disclaimer” pač. Gre za film z namenom in izrazito poanto, skoraj didaktičen film, bi lahko rekli. Bil je zastonj, avtor ni hotel državnega denarja, tema je zelo ljudska. V trenutku, ko to pišem, ima film 15.038 »gledalcev«. Po priljubljenih standardih gre za enega večjih uspehov slovenskega filma zadnjih let. Vsebina pa itak ni pomembna, če nismo zanj plačali.

PS: Vem, da vsi ne mislite tako, da ste o tem pisali že v odgovorih na prejšnjo objavo. Veliko vas je, ki o filmu razmišljate itd. Vsega tega se zavedam, kot tudi tega, da bom za določene ljudi vedno pisal le in samo traparije in klevete. Zato raje razvijmo kako pametno debato, kot da me vedno znova opozarjate na to. Hvala.)

… je igra, ki je Slovencem očitno pisana na kožo. Boštjan Gorenc, v underground sceni hitrojezičnih etno klepalcev rim bolj znan kot Pižama, se je na svetovnem prvenstvu te odlične “namiznice”, ki poteka v Essnu (če slučajno ne poznate) uvrstil v polfinale. Jutri ob enajstih dopoldne je odločilna tekma za Slovenijo, zato le pesti skupaj za našega predstavnika.

Ah, to pa je moj šport …

Naslov je eden najboljših in najlepših Bergmanovih filmov, pa ravno dovolj otožno zveni za temo slovenskega filma, ki se je bom vsaj malo dotaknil. Na 10. Festivalu slovenskega filma so namreč film simbolno pokopali. V krsti. Ne bi mogel reči, da se s to simboliko strinjam ali da mi je akcija zelo pri srcu. Sam spremljam težave slovenskega filma prek medijev in nisem zavzel nobene strani, zato ne vem, kdo je kriv, da je tako. Edino, česar se zelo boleče zavedam, je to, kakšni čudni stvori so zaradi pritiska, ki ga konstantno izvajajo nad njimi, postali slovenski filmski režiserji.

Težave so tudi v vseh drugih umetniških poklicih. Toda pri poklicu filmskega režiserja je najprej dvom, skoraj posmeh, nato pa obvezna vprašanja, ki jih slišim tudi jaz, ki sem še študent, kaj šele kdo drug, ki je že kaj naredil:

1. O, režiser! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov!

2. O, režiser! Slovenski film je v kurcu, se strinjaš?

3. [Tišina in nelagoden skomig z rameni, čuden nasmešek, nato pa razjasnjen obraz]: A! Tako kot Okoren pa Đuro? Zakon! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov, ker so itak v kurcu.

In tako mora slovenski režiser odgovarjati.

Zakaj slovenski film nima gledalcev? Pa zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? (Jja, dvakrat.) Pa zakaj je Filmski sklad gnil, smrdljiv in tarča političnih bojev? Pa zakaj je Prodnik bedak, pa Simoniti bedak, pa če je Ostrouška res kriva (in s tem bedakinja), pa če je Malčič bedak, pa zakaj so vsi taki bedaki in zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? Vmes se priplazijo vprašanja, zakaj slovenskega filma nihče ne razume, zakaj vsi igralci govorijo tako gledališko, zakaj filmi niso narejeni za “gledalce” … — v glavnem, vse skupaj je ena velika gonja proti poklicu, ki vsa vprašanja združi v eno veliko: “Povej mi, revše, kako boš rešil slovenski film?”

In tako se slovenski režiserji opravičujejo. Če se ne opravičujejo, pa kolnejo in preklinjajo in stokajo in se borijo in rešujejo in polemizirajo. Namesto da bi se že enkrat kdo začel pogovarjati o filmih. Ja, to je namreč to, kar režiserji delajo. Filme. Vsem je razumljivo, da pisatelj piše knjige. Zato pisatelje sprašujejo o motivih njihovega zadnjega dela, o stvareh, ki jih ženejo, o umetnosti. Film pa je pri nas postal skoraj kletvica, ki ga je ves drek, ki se mu je nalimal na podplate, tako zasmradil, da so vsi pozabili, da gre za umetnost, ne pa za birokratsko tegobo.

Novi avtorji nimajo priložnosti. Stari avtorji nimajo priložnosti ali pa jih imajo več, kot bi si jih zaslužili. Razen nekaj redke literature se kritiki ob vsakem novem filmu ukvarjajo s tem, kakšne težave je imel ob nastanku in kdo je dobil izplačane honorarje in pozabijo, da je tisto, kar je na platnu, umetnost. Pa naj bo bolj ali manj posrečena.

In potem so tu gledalci.

Ta gmota, ki ima tako neverjeten vpliv na slovenske režiserje, da se začnejo kar potiti in cviliti in jecljati, ko jih omenijo. Gledalci, ki v različnih intervjujih konstantno pljuvajo čez slovenski film in v isti sapi priznavajo, da so nazadnje gledali Kekca. Gledalci, ki so popolnoma nevzgojeni v filmski kulturi in sedmo umetnost jemljejo le še kot eno mini mašilo za prosti čas. Gledalci, ki so se nažrli tega, s čimer jih non-stop fopajo mediji – da je slovenski film v kurcu, da ni narejen za gledalce in da ga je potrebno rešiti, vsak slovenski filmski režiser pa je le ena od opek v zidu pljuvanja, v katerega lahko hrkne vsak, ki ima nekaj minut časa, in režiser bo pljunek hvaležno pogoltnil. Pa naj pride še iz tako ignorantskega grla.

Menim, da je v redu, da se za slovenski film borimo. Da se borimo za skupno dobro, da delamo na tem, da bo ubogo kljuse obstalo in da bomo imeli kaj gledati. Menim pa tudi, da moramo režiserji postati manj glasniki in več ustvarjalci. Da je potrebno prenehati zapravljati energijo s stalnimi polemikami in razlaganjem in nalaganjem o tem zanimivem fenomenu “slovenskega filma” iz poslovnega stališča in se raje vprašati – kje se skriva poetika? Kje se skriva poetika nove generacije, kaj lahko prinese starejša? Kje leži bistvo slovenskega filma, kje so teme, ki nas družijo, kje so teme, ki so unikatne samo za nas? Ampak seveda – da se to ugotovi, potrebujemo filme. In filmov ne bomo dobili, ne v takem stanju. In smo v začaranem krogu.

Ampak prvi korak bo vsaj to, da že enkrat zbrišemo stigmo tega poklica, da se začnemo pogovarjati o umetnosti, da utišamo birokratske škodljivce in da gledalcem pošteno pljunemo v obraz in jim končno razložimo, da pač obstaja določena skupina zagovedenih gledalcev, za katere ne bo nikoli vredno delati filmov (če že sprejmemo, da se filme dela za gledalce), da gledalci niso enoten pojem in da en film ne bo nikoli zadovoljil vseh, da gledljivost ni univerzalen pojem, ampak zelo subjektiven, in da naj že enkrat nehajo pizdakati čez slovenski film, če si na leto poberejo z neta pet ameriških blockbusterjev in mislijo, da je Babica gre na jug zadnji film, ki je pri nas nastal. (Vsaj dober film so si zbrali!) Jebemti, me prav zanima, kakšen bi bil “povprečni bralec” z isto mentaliteto kot “povprečni gledalec”: »Slovenske knjige so kurac, itak niso za bralce, nazadnje sem bral Cicbana v tretjem razredu!« Ampak takih ni (oziroma jih je zelo malo), ker se nepismeni kreteni ne upajo spuščati v literaturo. Gledališče je “večini” čisto tuj pojem – ampak v film se pa vtakne vsak zarukanec, ki ima pet minut časa, ker je filme gledati nekaj najlažjega! Morda res – ampak polemizirati o njih pa ni. In to, da se slovenski filmski režiser stalno bojuje na vseh frontah, je debel razlog, da mu preprosto zmanjka časa in volje delati filme. In spet smo pretekli začaran krog. Brez oddiha – čas je za novega.

Krivi smo tudi mi, slovenski filmski režiserji. Zelo krivi. Ampak jebemti, da paše malo dreka kdaj pa kdaj zabrisati tudi proti komu drugemu. Jaz se svojega poklica gotovo ne bom sramoval. Že zdaj sem prekleto ponosen na to, kar (upam, da) bom. Strah pa me je, da se bom moral boriti na frontah, ki niso v mojem teritoriju, in z orožjem, s katerim se nisem učil ravnati. In bojeval se bom slabo. Naj to bitko bojuje nekdo drug. Režiserjevo mesto je za kamero, ne za okroglo mizo. Slovenski film potrebuje priložnost in zagrizenost, da jo izkoristi. Pa naj se gledalec še tako vsaja. Naj vsaj enkrat ne dobi opravičila, ampak umetnost. Če mu to ne bo zaprlo ust, si je s tem lastnoročno iztaknil oči. Slepi zaradi lastne neumnosti pa niso moja ciljna publika. Čeprav so ponavadi ravno taki najglasnejši.

(moj prijatelj, Nejc Župevec, mi je danes rekel, da lahko zbrišem kategorijo “Šport”, ker vanjo itak ne bom nikoli objavljal. Pritrdil sem mu, a kaj, ko je sveže zarečeni kruh najslajši)

Moj brat pred športnimi dnevi vedno dobi neke nenavadne bolezni, ki me spomnijo na tiste, ki so v njegovih letih (12 jih ima) napadale mene. Kaj bi okolišil – nikoli nisem bil niti približno športnik. Tapkanje pri košarki mi je bila največja skrivnost, odbojkarska žoga me je vedno zadela v glavo, v daljino sem skakal v minus, na šeststo sem tekel tako izjemno, da je učitelj moral imeti dve štoparici zame. V srednji šoli se je situacija vsaj normalizirala, čeprav nikoli čisto zares detravmalizirala. Ampak ok, športna vzgoja v šolah je fajn nujno potrebna, čeprav bi se o načinu izvajanja tega predmeta lahko pogovarjali in pogovarjali
(s častno izjemo profesorja Kavčiča iz novomeške gimnazije). Fascinira me namreč, da otroci nižjih razredov osnovne šole še vedno igrajo tisto slavno »Med dvema ognjema«, igro za agresivne primitivce, kjer je povzročitev telesne poškodbe v bistvu cilj! A gremo na smort tega zapisa – športni dnevi. Ja, ta prekrasna stvar, zaradi katere je »odpadel« pouk nekajkrat na leto in pobeg ni bil mogoč. Učitelji so namreč zagrozili s tistim slavnim »Če vas ne bo, boste imeli pouk!«, kar je bila zame odlična izbira, če bi obstajala – pouka namreč ni bilo v nobenem primeru, samo neopravičene si lahko fasal. Tako sem si vedno izbral dve disciplini – metanje tiste male grde žogice, ki sem jo običajno vrgel izven označenega prostora in ogrožal druge, ter tek na 60 metrov, ki je v svojem bistvu težka disciplina, a da se jo narediti čisto preprosto, če se samo pretvarjaš, da tečeš, v resnici pa v normalni hoji visoko dviguješ noge. Rezultate sem imel seveda za tisti slavni MU, ampak ker telovadbe ne moreš pasti, sem na koncu razreda pristal med U-jevci, kar me je delalo zelo posebnega, saj sem bil bržkone edini. Ampak dovolj o meni, gremo na brata – svoj športni dan je namreč preživel dokaj uspešno, a vseeno me je presenetilo, da je le temu kojci sledil drug »dogodek« - ogled državnega prvenstva v atletiki, na našem malem stadionu, v prijetnem jesenskem mrazu, tri ure. S tem seveda učitelji nadomestijo neko soboto, na katero bi moral biti pouk. Fino. S to izjemo, seveda, da zdajle takoj iz glave naštejem ene tisočdvestosedemintrideset stvari, ki bi jih lahko nadomestili namesto OGLEDA športnega tekmovanja, ki je itak najbolj dolgočasno na svetu (v fuzbalu se vsaj kdaj pljuvajo med sabo). Nikoli nisem razumel tegale - kje za vraga je dan kulture? V šolah gotovo ne. Mi smo enkrat na leto gledali kak debilen film iz Disneyeve delavnice idiotizma in na vsako triado obiskali kako gledališko predstavo, ki je v tistih časih slučajno zašla v naše mesto. Nihče seveda niti ne pomisli, da bi mulcem kdaj dal izbiro – namesto športnega dne recimo literarno delavnico. Ali pa še bolje – namesto športnega dne OBVEZNO literarno delavnico. Ah, kje – kdo pa bo prenašal sto dvanajstletnikov in se ukvarjal z njimi, če jih lahko zgoniš po stadionu in imaš zaradi bolečih mišic še vsaj naslednji dan mir pred njimi? In kakor (skozi stisnjene zobe) podpiram športne dneve, saj je rekreacija nujna, ne morem verjeti, da morajo otroci na OGLED atletske tekme? Sam si česa bolj dolgočasnega resnično ne predstavljam.

POK!
Teka teka teka
Uau, tisočinko boljše od prejšnejga dosežka! Kako zelo zanimivo.

(z vsem spoštovanjem do mojega dobrega prijatelja Matije Kraševeca, ki je izjemen atlet in ga zaradi tega cenim in občudujem).

Osnovne šole tako ali tako stradajo kulture, pa še tista, ki je, je ponavadi slabo izbrana in namenjena obveznemu mašilu. Seveda pa nihče ne pomisli, da je šport v svojem bistvu egostična podpora ljudem, ki so se rodili telesno bolj sposobni in lahko zato na primarnem, fizičnem nivoju premagajo drugega posameznika (in pri športu gre VEDNO za zmago), medtem ko kultura (dobra kultura, seveda) spodbuja vprašanja o strpnosti, drugačnosti, spodbuja dialog in pogovor. Grem stavit, da če bi malčke že od zgodnjih let učili kaj drugega kot do, da je pohvalno človeku žogo metati v glavo, bi bilo trenutno stanje duha morda vsaj malce na višjem nivoju.
Da razčistimo – šport je super in kriviti ga za tegobe zeitgeisne Slovenije je neumno. Celo jaz sem podlegel njegovemu vplivu in to poletje nekajkrat izkašljal pljuča na stadionu. Problem je, ker vrednote, ki jih lahko spodbuja, ob načinu njegove didaktične obravnave povsem zbledijo. Prosperira le tisti mulec, ki konec dneva v soju žarometov stopi na zmagovalno stopničko, medtem ko žalujoči ostali čakajo, da bodo že enkrat lahko šli domov na vroč kakav. Če bi ga predstavili na drugačen način bi morda celo take tečnobe kot jaz kaj prej začele migati. Hkrati pa bi kultura nujno potrebovala svoje mesto, ki je vsaj enako tistemu, ki ga ima v izobraževalnem procesu šport, če ne celo višjega. Tudi tisti brez talenta za njeno ustvarjanje bi lahko razumeli njeno sporočilo. Tisti brez talenta za šport pa so vedno le in samo – zadnji.
Ali pa sem samo jaz tak športokletni fanatik in bom naslednjič na stadionu stopil na mino?

Malo sem si pogledal Kmetijo (link), ta novi resničnostni šov na POP TV. Ne bi se dotikal ne kvalitete ne splošne debate o tem novem žanru, bi se pa vprašal, kaj točno je smisel Kmetije? Morda v državah, ki dejansko premorejo velemesta in več kakor tri ure vožnje po diagonali, je tak šov zanimiv, po svoje eksotičen. Pri nas pa je samo prekleto vsakdanji. Ne vem, morda se kakšnemu meščanskemu osebku zdi dejstvo, da kravji drek smrdi fascinantno, ampak jaz recimo nisem odraščal na kmetiji ne v neposredni bližini kakšne, pa sem vse procese spoznal dovolj dobro, da me Kmetija preprosto dolgočasi. No, je pa res, da je že vsak od nas bil v baru kot v khm… Baru, ali pa se cel dan praskal po jajcih kot v Big Brotherju. Mogoče je pa težava Kmetije ravno v tem, da je po svoje premalo resnična. Malo zoprno je namreč po televiziji gledati ljudi, ki so zvečer utrujeni, ker so molzli kravo in kosili travo, ko pa je smisel resničnostih šovov ravno v tem, da je človek spoštovan in znan in slaven na podlagi absolutno ničesar. In dandanes, ko je fikcijo požrla režirana realnost, je Kmetija toliko bolj nezanimiva. V realnosti se tako dela kot lenari – ampak najlažje (najslajše?) se je slepiti, da je tisto zadnje nagrajevano. Pa še res je – Big Brotherjevec je namreč pokasiral 75 tisočakov, bodoči zmagovalec Kmetije pa jih bo »le« 50. Padla je cena na resničnost. Hecno, le katera je več vredna?