Senca

Sreda, 24. junij 2009

Kratka zgodba, ki je del mojega prihajajoče romana V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta, ki bo izšel še to leto.

___________________________________________________________________________________

SENCA

Vidim njeno senco, ki se prilepi na steno kot vlažen poljub na moj obraz. Vzvalovi. Naježim se. V kopalnici je luč modra, na hodniku oranžna. Na steni je oranžna črta, v kateri je senca. Modra luč vrže mojo senco in obrnem se tako, da sta najini senci na isti steni. Začuti, da jo gledam v njeno silhueto. Vzvalovi.
„Hej…“ rečem.
Sence ni več. Zapnem hlače in potegnem vodo. Senca na steni ponovi za mano. Obrnem se, stopim do umivalnika. Pogledam, vidim sam sebe. V ogledalu ni sence, je odsev. Tako navaden, da ga ne prenašam več. Umijem si zobe tako, da se postavim pred luč na hodniku in gledam, kako si moja senca umiva zobe na ploščicah v kopalnici. Peneča zobna pasta mi kaplja po pižami in preprogi. Za trenutek se mi zazdi, da se je vrnila.
A ko se obrnem, sem čisto sam, človek, ki si zobe umiva na hodniku.

*

„Samo pravim, da naj majo iste pravice kot mi. Iste, a razumeš? Pičkarija. A je kdo reku, da so kaj posebnega? Noben. Oni hočjo bit nekaj posebnega. Jaz bom velko temno…“

„Jeger kola…“

„Malo temno…“

„Dario, a nismo že dostikrat o tem…“

„Jebi se, a ti je jasno?“

„Jasno.“

„Moj stari ata je enega ustrelil, ker so mu kradli zajce. Bili so zmenjeni, da se zajce pusti na miru. Pa ga je ustrelil s šibrovko, tako da je imel šibre v zadku, ha ha…“

„Hihihihihih.“

„Res, v tisti kosmati riti. Potem so ga pa še njegovi lastni nalomili, ker je kršil pravila. Samo to hočem, da upoštevajo pravila. Samo to pravim.“
„Ne moreš kar streljat na njih.“

„Ma saj niso ljudje.“

„Hihihihihih.“

„A ti je všeč ta štorija, mala?“

„Smešen si, Dario.“

Mali je Dario vedno smešen. Ime ji je Tina in je noseča z Dariom.

„A me poslušaš, pederček?“

„Ja, poslušam te, Dario.“ Jaz mu ne rečem pederček nazaj, ker ne razume heca, jaz ga pa moram.

„A me res poslušaš?“

Povej, pička ti primitivna materina ti jebem, pofukani kreten prepotentni, jajca ti bom odrezal in jih tvoji glupi pički stlačil v goltanec in gledal, kako se duši!

„Seveda te. Povej.“

„Enkrat bom enega izmed njih lastnoročno zadavil. Samo čakam na to priložnost.“

„V redu.“

„Hihihihih.“

„Točno tako.“

„Hihihihihih.“

„Ajde mala, greva.“

„Hihihihihih. A gre on z nama?“
„Ne, hvala, Tina. Mam druge stvari.“

„Ti nimaš drugih stvari, pederček. Ti sploh stvari nimaš.“

To, dragi Dario, pa je čista resnica. Edino danes… se je senca drugič vrnila. Tokrat je ostala malo dlje, ampak vseeno je pobegnila takoj, ko sem se obrnil.

„Hecam se, pederček. Ajd.“

„Ajd.“

„Hihihihihih.“

Nocoj si spet umivam zobe. Najprej na hodniku, nato v kopalnici. Sence ni.

*

V službo pridem točno, oddelam vse. Končam pet minut prej. Zapeljem domov sodelavko, ki mi po poti razlaga o otrocih. Rada ima svoje otroke. Ne poslušam je, ker je naporno biti del sveta, o katerem niti razmišljati nočeš, kaj šele, da bi ga živel.
Ta večer je k meni na obisk prišel Dario. Redko se je oglasil, ker mu nisem bil prijetna družba. A nekatere ljudi preprosto dobiš za celo življenje, kot materina znamenja ali kronične bolezni. Bil je moj sodelavec v pisarni, ki jo je nato kmalu zapustil. Zdaj nima službe, a je bogatejši kot kdajkoli prej. Pričakuje drugega otroka. Vedno se oglasi s steklenico frankinje, ki ima tako debel vrat kot so debeli njegovi prsti. Veliko mežika in pljuva, ko govori.
„Zakaj nimaš babe, pederček?“ me je vprašal tistega zimskega večera, ko je sedel za mizo in sem mu natočil kozarec vina.
Gledal sem v tla.
„Zakaj ne greš nikoli ven z mano in Tino? Ali pa samo z mano? A ti je Tina všeč? A bi fukal mojo babo?“
Nisem mu odgovoril, samo skomignil sem, kar je razumel kot neke vrste pritrditev in s pestjo je nekajkrat udaril po mizi ter kričal, da mu pederček ne bo fukal babe. On je pač človek, ki ve vse o vsakomur. Počakal sem, da mine. Minilo je.
Ko je spet začel malo manj pljuvati, je nadaljeval: „Zakaj si skos sam, pederček? Sediš v tej bajti… in delaš… kaj delaš?… od koga je bajta?“
„Bila je od mame.“
„Kje je mama?“
„Umrla je.“
„O pizda… sorry, stari.“
„Pred dvema letoma.“
Potem ni točno vedel, kaj naj reče, pa mi je vseeno stisnil roko. Druživa se pet let in niti enkrat me še ni vprašal ničesar o meni. Ni vedel, da sem se v to bajto preselil, ker nisem hotel živeti tam, kjer sem živel skupaj z njo. Nekaj časa sem poskušal, pa sem bil vedno tako sam. Ko sem se preselil, sem bil še vedno sam. Samo tega občutka ni bilo več.
„Pridi ven z nama s Tino,“ se je Dario obrnil na vratih, ko je že odhajal. Debele snežinke so mu naletavale na črno pleteno kapo. „Eno samsko prijateljico ima, ki jo moraš spoznati.“
Prikimal sem. Dario se je odpravil do svojega avtomobila in ga odklenil. Smernika sta utripnila in za trenutek na fasado narisala senco moje roke. Nasmehnil sem se. Zadnje čase sem vzljubil sence.
„Čemu se režiš, pederček?“ je vprašal Dario. Samo odkimal sem in se nasmehnil njemu.
„Stari… sam ti si res… a se ti ne zdi, da je nekaj narobe s tabo, ker si skos tako… sam?“ Gledal me je kot kužno znamenje. Videl sem, da ga je… skoraj strah tega, kar je videl. Take ljudi je najbolj strah, če vidijo in ne razumejo.
„Pa ti veš kolk si star?“ je še vprašal. Smerniki so spet utripnili. Avto se mu je sam zaklenil.
Pokimal sem. Buljil je vame nekaj minut, kot da ne more verjeti. Kot da me ne pozna že toliko časa. Kot da ne ve, kaj je moje življenje. Samo moje.
„Grem,“ je rekel. „Smo zmenjeni?“ Hotel je odpreti vrata na avtomobilu, pa se niso hotla. Brcnil je v vrata.
„Še enkrat odkleni,“ sem mu rekel. Zaklel je in pljunil.
Dogovorili smo se za naslednji dan. Nisem prišel, telefon sem ugasnil. Odprl sem frankinjo in spil nekaj kozarcev. Snežinke so bile že tako velike, da so bile kot migetava zavesa, ko sem zrl skozi okno in čakal na senco. Prav sem imel, da sem jo čakal. Ta večer je prišla.

*

Najprej sem jo videl v ogledalu, kako se je narisala na zid. Ravno sem si umival roke. Previdno sem zaprl vodo. Obrnil sem se. Za trenutek je senca izginila, a ker sem počakal, čisto tiho in čisto miren, se je sramežljivo vrnila. Nasmehnil sem se. Stopil sem korak naprej. Iztegnil sem roko in ugasnil luč v kopalnici. Senca je postala močnejša, lepša. Zastal mi je dih. Čutila je, da sem jo sprejel. Obstala je. Nič več se ni tresla. Čas je.
Premikal sem se počasi. Drsel sem po ploščicah. Ena noga… druga noga. Senca je mirovala, a vseeno se nisem upal hiteti. Nisem hotel. Čisto počasi, čisto miren.
V trenutku, ko sem stopil na hodnik, je zmanjkalo elektrike. To se dogaja v tej hiši. Sneg nagaja. Zdaj je bil cel svet senca. Zaprl sem oči. Nekje zunaj je šumela cesta. Radiator v hodniku je zaklokotal. Skozi prste mi je šla čudna mrzlica, potovala je po roki navzgor, vse do mojega lica, kjer se je ustavila. Želel sem si umiti zobe, ne vem, zakaj, v tistem trenutku sem si najbolj želel ščetke v ustih in pomirjujočega drgnenja po sklenini. Takrat se je elektrika vrnila, luč se je prižgala. Na mojem licu je počivala dolga noga pajkovke, ki je stala čisto blizu mene. Njena glava je bila večja od moje, trup je bil kot noč teman. Na nogah sem videl nešteto drobnih dlačic, ki so se tresle.
Ki so valovile.
Nasmehnil sem se. In osmero oči se mi je nasmehnilo nazaj.

*

„Drugačen si,“ mi je rekla sodelavka, ko sem jo odložil pred hišo. Za trenutek sem ji celo hotel povedati vse, a zaznal sem spremembo v njenih očeh. Žal ji je bilo, da je to rekla, ker je v resnici ni zanimalo, kaj me dela takega. Drugačnega. Nasmehnil sem se in skomignil. Rad imam skomige. So tisto, kar me dela navadnega. Če pokimaš, nekaj poveš. Če odkimaš, si izrazil mnenje. Če skomigneš, ostaneš navaden. Nihče se ne ukvarja s tabo.

*

Pajkovka me je tega večera peljala v svoje domovanje pod hišo. Iz niti je spletla posteljo, v katero sem legel. Nisem se premikal, samo globoko sem dihal, ko mi je po golem telesu drsela z dolgimi, nežnimi gibi nog. Nato sem ji dovolil, da me je pičila in spet drsela z nogami po meni. V tistem trenutku, v tej kleti barve bolnega dne, negiben in napol mrtev, sem se zaljubil.
Zjutraj sem vzel dopust. Eno izmed mnogih potepuških mačk sem zvabil s stanovanje, nato pa jo odnesel v klet. Zavohala jo je že v hiši in mi hotela pobegniti, a sem jo zgrabil stisnil zobe, ko je predirljivo tulila in zasajala kremplje v mojo roko. Vrgel sem jo proti pajkovki in ta jo je ujela. Prižgal sem sveče in gledal, kako jo je zavila v svoje niti, sveča pa je na steno narisala umiranje živali v imenu ljubezni.

*

V službi so me začeli obiskovati njeni sinovi.
Odprl sem predal in vanj vtaknil roko, oni pa so zlezli po meni in me prekrili s črnino njihovim dlakastih teles. To ni ostalo neopaženo. Govorice so se razširile o moji čudni bolezni. Ja, to so rekli. Da sem bolan, ker me spremljajo pajki. Ampak jaz sem bil končno drugačen. Samo to.
„Drugačen si,“ mi je rekla sodelavka. Spet sva sedela v avtu. Strmo sem jo gledal v oči. Tresla se je.
„Nočem se več peljati s tabo,“ je rekla.
„A je greh, če sem drugačen?“ sem jo vprašal.
„Ne. Greh je, če nisi takšen, kot smo mi. Ne druži se z njimi. Ti ne veš, kako je…“ je zamomljala, potem pa se je odločila, da raje ne bo nadaljevala.
„Ne druži se z njimi,“ je še enkrat ponovila in izstopila.
To je bil zadnji dan, da sem šel v službo.

*

Zvečer mi je pajkovka dovolila, da sem se oprijel njenega zadka in plezala sva po stenah, stropu. Po strehi. Včekrat sem padel in se potolkel. Nalašč me je razmetavala. Pustila me je visečega na robu strehe in če bi prišla sekundo kasneje, bi padel in se ubil. Uživala je v tem, kar mi dela. Pihalo je in razpletla je mrežo, za trenutek sva se dvignila v nebo, jaz s sklenjenimi rokami okoli njenega trupa, ona z nogami, prepletenimi okoli mene.
Večer je bil modrikast, luči ulice oranžne. Zvezde bele. Ona črna. Nisem več potreboval sence. Končno sem se obrnil v tem mojem življenju. Za vedno.

*

Dario me je našel golega na tleh kuhinje. Zlagal sem se mu, da sem pil in to se mu je zdel dovolj dober razlog.
Spila sva čaj in bila tiho. Ko je odhajal, je navrgel: „Aja, nocoj prideva s Tino in tisto samsko prijateljico.“
Nisem ga mogel prepričati, da nimam časa. Begal sem po hiši in pospravljal. Zvečer so bili res pri meni, vsi trije. Tinini prijateljici je bilo ime Suzana.
In bila je lepa.

*

Televizija je tiho metala svoje neumnosti po sobi, ki so žužnjaje uhajale izpod vrat. Dario in Tina sta bila v kuhinji, jaz pa s Suzano na hodniku. Spili smo nekaj buteljk. Suzano sem imel naslonjeno na steni in jo poljubljal. Bila je sramežljiva. Rekla je, da bi jutri šla na kavo. Rekel sem, da jo z veseljem peljem.
Pajkovka je bila poleg. Čutil sem senco, ki jo je metala name in na Suzano, v hodniku, kjer luči niso bile prižgane.

*

Zamenjal sem službo. Delal sem isto kot prej, v drugi firmi. Pohištvo je bilo iz temnejšega lesa.
Suzana me je držala za roko ves čas najine prve kave v čajarni pri staremu mostu. Ob koncu me je poljubila tako, kot da se poznava že celo življenje. Od nog do glave me je božal občutek nečesa, kar je varno. Kar bo tu, ko bom vstal in bo blizu, ko bom zaspal.
Zvečer sem šel do nje. Božal sem njeno golo telo, ko je zaspala. Zaspal sem tudi jaz. Sanjal sem lepljive snežinke, ki mi boleče padajo na obraz kot razbeljeno kamenje besnega boga. Sredi noči sem se zbudil. Ni je bilo ob meni.

*

Poklical sem Daria. Bil je nataknjen, ker mu nisem hotel povedati nič drugega kot do, da morava do mene. Pljuval je in klel in kričal. Jaz sem vztrajal. Ko je prišel, se je pomiril.
„Pičkarija,“ je rekel, ko me je videl. „Čist si bled.“
Peljal sem ga v klet. Hodil je pred mano in momljal. Ko sva prišla, je hotel brcniti v vrata, pa sem ga prijel in potisnil ob zid, da bi mu končno povedal, za kaj gre. Pogledal me je z drobcenimi očesi, kot me ni pogledal še nikoli.
„Pederček…“ je zašepetal.
„Dario…“ sem začel, on pa je stegnil glavo in me poljubil. Umaknil sem se.
„Mislil sem…“ je zajecljal… in utihnil. Pogledal v tla. Bil je majhen. Njegovi prsti so bili majhni. Dihal je kot prehlajen dojenček.
„V redu je,“ sem rekel. „Pozabiva. Moraš mi pomagat.“
Še vedno je gledal v tla.
„Nikoli ne bom povedal. Nikomur. Samo… pomagaj mi. Prosim,“ sem zašepetal.
Pokimal je.

*

V kleti je pajkovka Suzano že skoraj omrežila, tako da je iz belega svaljka gledala le še njena bleda glava. Dario je kriknil. Pajkovka se je obrnila. Stopil sem korak naprej. Osmero oči, osmero zrcal. V vsakem nekaj, kar o sebi še nisem spoznal. Nekaj, kar me vodi, da lebdim v mrzlih nočeh, kot da ne obstaja nič, razen tega, kar še bo. Za mano pa človek, ki mi v življenje prinaša le prezir.
Dario je zarjul: „Umakni se!“
Moja črna senca mi je bila pripravljena oprostiti. Samo ne bi se smel obrniti nazaj. Moral bi gledati v smer, kamor sem si nekoč drznil in jo spoznal. Pripravljena mi je bila oprostiti. V tistem trenutku, v tistih črnih zrcalih, sem to vedel. Čutil.
A jaz sem raje šepnil: „Oprosti.“
In se umaknil.

*

„Sej se spomniš tistega pajka, pičkarija!“

„Dario, res ne bi o tem.“

„Samo pravim, no. Z lastnimi rokami sem jo zadavil. In veš, kaj mi je potem tvoj ljubi možek rekel?“

„Dario…“

„Rekel mi je: „Ljudje okoli tebe ubijajo tisto, kar je le in samo tvoje.“ Da mu jebem mater. „

„Oprosti, Suzana. Saj veš, kakšen je moj Dario, ko pije. Hihihihihih.“

„No, Suzana, pa mi povej – zdaj je vse v redu, a ni res? Pičkarija, da je.“

„Ja, je. Recimo.“

„Kaj recimo, kurba buh. Ja, še enega bom. Pa še babam prinesi, kar bojo. No… kje sva bla? Aja – zakaj recimo? Drugi otrok je na poti. V službi je napredoval. Končno je napredoval, pičkarija!“

„Ja… saj maš prav.“

„Itak da mam prav, kurba buh. Scat grem.“

„Suzana…“

„Ja…“

„O čem razmišljaš?“

„Nič, Tina… nič. „

„No… glej. Danes zjutraj sem ga našla, tega mojega Boruta… ah, saj ni nič. Pozabi.“

„Kaj, no?“

„Vstala sem in šla v kopalnico. Na hodniku sem se zaletela v njega.“

„In kaj je delal na hodniku?“

„Ah… zdaj se boš smejala.“

„Ne bom.“

„Boš!“

„Ne bom!“

„No… dobro. Na hodniku… no… zobe si je umival.“

„Hihihihihih.“

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pa dajmo…

Ponedeljek, 15. december 2008

Očitno stvari ne smejo biti nuja, da postanejo zanimive. :) Odličil sem se obnoviti blog, ker zadnje leto prejemam kar nekaj komentarjev na stare objave, ki jih puščajo zanimivi osebki z željo, da bi stopili v stik z mano. Ko ali če bom pri času, bom kaj napisal in objavil. Podobno bo tudi z odgovori na mnenja. Za začetek pa ena kratka zgodba (drugače se že povaljuje nekje na internetu), nelektorirana in potrebna prečesavanja, ampak sterilen otrok itak ne obstaja. Morajo malo dreka pojesti, da so zdravi.

______________________________________________________________________________________________

MODRO NEBO

(c) Nejc Gazvoda

<!– @page { size: 21cm 29.7cm; margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –>

Včasih še vedno sanjam, kako se nisem mogel odločiti.

Rdeč prt na kuhinjski mizi. Rumene zavese od cigaretnega dima.

Mama. Samo v sanjah ima veliko večje, rdeče oči.

Jaz pa jokam in se potim.

„No, daj, povej mi, Gregi.“

Potem pa se zbudim in sem srečen, ker sanj nekaj časa ne bo več.


*


S Klemenom sva streljala v tarčo. Jaz nisem dobro streljal, on pa.

„Umetnost je, da zadeneš isto luknjo večkrat,“ je rekel in mi pomežiknil.

Potem sva se malo pošalila na račun žensk in njihovih lukenj. Mračilo se je, ko sva končala. V garaži je bilo prijetno hladno in tam sva se zadržala kar nekaj časa. Razložil mi je vse o beretti.

„Berreta M 92. S tem si streljal danes, a veš to, prijatelj moj,“ je rekel Klemen in mi pomežiknil, na kar sem mu takoj odgovoril s tem, da sem pomežiknil nazaj. Pištolo je položil na dlan in stegnil roko proti meni, kot da mi ponuja arhivsko vino.

„Letnik 1976, oficir jo je izgubil, ampak se je našla pri meni, a ne,“ je rekel in se suho zahehetal. Zahehetal sem se nazaj, da bi bilo videti, da razumem, o čem govori.

„Tukaj lahko streljava, tukaj ni problema. Bolje pa, da nihče ne izve, da jo imam, a ne?“

„Itak,“ sem rekel. In pomežiknil. In se na suho zahehetal.

Pištolo je spravil v škatlo na vrh police ter jo potisnil za zabojček z orodjem.

„Še nekaj imam,“ je rekel in se nasmehnil, nekam prestrašeno, z otroškim obrazom, čeprav je bil komaj kaj mlajši od mene. Steklenico z žganjem je imel skrito v zaprašenem glinenem teglcu z veliko razpoko po sredini.

„A nisi nehal?“ sem ga vprašal.

Pogledal me je izpod čela in potegnil iz steklenice.

„Tisti, ki neha, se lahko kdaj pa kdaj prekrši. To ti izostri karakter,“ je pojasnil in mi podal steklenico.

Klemen se je naslonil na steno, zaprl oči in se nasmehnil. Ponovil sem za njim. Zunaj sem slišal najini ženi, kako se tiho pomenkujejo.

„Te poletne noči… v pičko mater,“ je šepnil Klemen. „V pičko mater.“ Pogledal me je in jaz sem pokimal, kot da razumem.

Klemen je zapiral garažna vrata, ko sem ga vprašal:

„Kakšne barve avto naj kupim?“

Skomignil je z rameni.

„A si videl moja garažna vrata?“ je vprašal, kot da mi to kaj pomaga.

„Ja,“ sem rekel. „Taka so kot moja.“

„Včasih stečem pod njimi tik preden se zaprejo,“ je tiho rekel, kot da je to velika skrivnost. „Glede avtomobila pa… kako pa ponavadi izbereš?“

„Mojco vprašam,“ sem rekel.

„Pa jo daj še tokrat,“ je skomignil.

Objel me je čez rame in šla sva na sprehod.

„Da ne bom smrdel… moja mi ne verjame, da sem slekel železno srajco,“ mi je še rekel Klemen in pomežiknil, se na suho zahehetal in skomignil.



*


Vprašal sem Mojco. Ni dolgo pomišljala, znala se je hitro odločiti, to mi je bilo všeč.

„Modro nebo,“ je rekla. „Kot sladoled.“


*

Vozil sem po predpisih, da se navadim. Malo sem ga sicer pritisnil čez obvoznico, ampak me je nekaj ljudi vseeno prehitelo, tako da nič hudega.

Parkiral sem ga pred garažo, stopil ven in objel Mojco čez ramo. Všeč mi je bilo, da me čakala, zdelo se mi je lepo. Vrata sosednje hiše so se odprla. Sosed je stopil ven, pomahal. Pomahal sem mu nazaj. Počasi se je obrnil in stopil nazaj v hišo. Zdel se mi je prijazen. Preselili smo se pred dobrim mesecem in še vedno ga nisem poznal. Ulica Pie in Pina Mlakarja. Moja hči trenira jazzbalet in ime ji je všeč. Hiše so vrstne, trata je šele dobro pognala. Cesta se vije rahlo v hribček, kar je v redu za rolanje in kolesarjenje. Čisto ena ob drugi so, hiše. Kot v Ameriki, kjer imamo sorodnike, pri katerih še nismo bili, so nam pa poslali fotografije.

„Sosed ima lep vhod,“ je rekla Mojca.

Nisem je več držal čez ramena, ampak čez pas.

„Ja,“ sem ji odgovoril. „Tisti mali macesen je lep, v lončku.“

„Tisto je okrasna smreka, v teglcu,“ me je popravila Mojca.

„Ja, okrasna smreka,“ sem rekel in se spomnil Klemnovega teglca.

Mojco je začelo zebsti in je šla noter, jaz pa sem dočakal blagi mrak kar pred hišo. Mimo se je kdaj pa kdaj pripeljal avtomobil, dva sta mi pomežiknila z lučmi, jaz pa sem pomežiknil nazaj, z očmi. Ko je tudi mene začelo zebsti sem sedel v Toyoto in jo parkiral v garažo z avtomatskimi vrati, stopil iz avtomobila in pritisnil na gumb daljinca, tako da so se vrata začela zapirati, jaz pa sem se moral skloniti, da sem prišel ven iz garaže. Spet sem se spomnil na Klemna.

V postelji me je Mojca objela in se mi zahvalila za avtomobil. Rekel sem, da je že v redu in da si ga lahko privoščimo, saj nam ne gre slabo.

„Ja, res nam ne gre slabo,“ je rekla.

Kihnil sem.

„Na zdravje,“ je rekla.

„Hvala,“ sem odgovoril.

„Malo bi še brala,“ je rekla.

„Lahko,“ sem odgovoril.

Dremal sem, ona je brala revijo. Slišal sem, da jo je odložila in se prižela k meni. Plitko mi je dihala v uho.

„A sva ratala stara in dolgočasna?“ me je čez čas vprašala.

„Ja,“ sem rekel.

„Pa je kar fajn, a ni?“ je vprašala.

„Super je,“ sem odgovoril.

Zjutraj mi je povedala, da je sanjala modro nebo, pa ji nisem verjel. Včasih se rada malo zlaže, da izpade bolj zanimiva. Mene to ne zanima, ker mi je všeč taka, kot je. V kopalnici sem jo med umivanjem zob prijel za rit. Pustila mi je in se nasmehnila.


*


Mogoče ima mama v mojih sanjah tako zelo rdeče oči, ker je bil prt tako zelo rdeč. Sovražil sem tisti prt. Kot najstnika me je mama vprašala, če ga naj zamenja, pa sem rekel, da ne vem. Odločila se je namesto mene in prt je ostal. Morda je tudi ona vedela, da mi ni všeč.

Morda ga ni zamenjala ravno zaradi tega.


*


V službo me je klicala sestra Gordana. V mladosti smo jo klicali Gora, ker je bila debela. Ko je postala najstnica, je zrasla in postala lepa, nato je postala pankerka in si obrila glavo, potem je hodila s čefurjem in nosila velike uhane, zdaj pa se je normalizirala. Osem let je mlajša od mene, ona je lepša, jaz pa pametnejši. Vsaj tako je govorila mama.

„Čau,“ je rekla. Glas se ji je tresel.

„Kaj je narobe?“ sem vprašal.

„Daj, pridi v Botra.“


*


Boter je lokal ob reki Krki in razen težkega dovoza mu nimam kaj očitati, lokalov pa tako ali tako ne maram preveč, zato jim tudi nimam veliko za očitat. Kadit sem prenehal pred desetimi leti in od takrat naprej mi ni več luštno posedati in se pomenkovati, kaj naj rečem. Kadil sem Marlboro rdeče, nehal sem, ko so bili 360 tolarjev. Ker Gordane še ni bilo, sem v rokah vrtel cenik. Zdaj so Marlboro 2,60 evra. V roko sem vzel Nokio N serije in šel na google preko mobitelovega brskalnika. Vtipkal sem:


evro sit


Našel sem, da je en evro 239,64 bivših tolarjev. Nato sem opazil, da je to napisano tudi na ceniku in sem se nasmehnil. V mobitelu sem poiskal kalkulator in vtipkal.


2,60 x 239, 64


Dobil sem rezultat:


623,06


Takrat je prišla Gordana in prisedla. Na glavi je imela grd klobuk in velika sončna očala.

„Snemi ta klobuk in sončna očala,“ sem ji rekel.

Snela je najprej grd klobuk, nato velika sončna očala. Okoli oči je imela modrico, bolj temno modro kot naša nova Toyota. Poskusila se je nasmehniti, nato je zajokala. Do mize je prišel natakar, ki je imel pokončno frizuro in dolgočasne oči.

Pogledal je najprej Gordano, nato mene.

„A veš, da so danes cigareti Marlboro lahki 623,06 bivših tolarjev, jaz pa sem prenehal kaditi, ko so bili 360 bivših tolarjev?“ sem rekel natakarju, ko sem ugotovil, da me bo še kar gledal in gledal.

„Tudi drugi Marlboro so toliko, ne samo lahki,“ je odgovoril in še vedno gledal le in samo mene, čeprav sem imel pijačo Gordana pa je ni imela.

„Tudi to je res,“ sem rekel in pokimal.

„Kavo brez bom,“ je rekla Gordana. „Pa kozarec vode.“

Natakar je pokimal, spet samo meni in še enkrat sem mu pokimal nazaj in se mu tudi malo nasmehnil. Nato sem malo gledal cenik in se odločil, da bom preračunal ceno gostega soka v tolarje. Ko sem ga še pil je bil 50 starih tolarjev, zdaj pa je gotovo dražji.

„A greš kdaj na očetov grob?“ sem vprašal Gordano.

Preslišala me je.

„Daj, Grega, poglej me,“ je rekla.

Pa sem jo pogledal. Solze so ji tekle po licih. Stegnil sem roko, da bi jih obrisal, ona pa je trznila in se umaknila. Kihnil sem.

„Na zdravje,“ je rekla.

„Povej mi vse,“ sem ji rekel in si zaželel, da bi bili Marlboro spet 360 tolarjev in da bi ona imela pobrito glavo ali pa čefurske uhane, ne pa malega otroka in slabo službo ter modrico, bolj modro od Mojčinih sanj.


*


Na poti domov sem enkrat potrobil, ker me je nekdo izsilil. Ko mi je potrobil nazaj sem ugotovil, da sem jaz izsilil njega.

Najin pogovor z Gordano je bil zelo kratek, ampak hkrati dolg. Nisva rekla veliko, sva pa dolgo sedela v tišini. Boter se je vmes izpraznil in natakar je imel čik pavzo, sedel je na visoko mizico ob vhodu in gledal malo mene, malo pa reko Krko. Enkrat sva se ujela s pogledom, ki ga je hitro umaknil. Gordani sem rekel, da moram na WC. Ko sem šel mimo natakarja, sem mu šepnil:

„Jaz sem njen brat.“

Natakar je skomignil in kadil naprej.

„Brat,“ sem še enkrat rekel.

„Sem že prej slišal, pa gleda naju,“ mi je natakar šepnil nazaj.

Šel sem scat in scal dolgo, nato sem se vrnil, sedel za mizo in bil dolgo tiho. Gordana me je gledala, jaz pa sem se trudil, da ne bi gledal nje.

„Grega… a ne boš nič rekel?“ je praktično zašepetala. Dvignil sem pogled in pričakalo me je dvoje oči, polnih prezira.

Skomignil sem z rameni.

„Nikogar nimam. Na nikogar se ne morem obrniti,“ je rekla.

„Saj so socialne službe, a niso?“ sem bleknil, tako da se mi je vmes kar malo zaletelo. Gordana je počakala, da sem se odkašljal.

„Moj brat si,“ je siknila. „Naredi kaj. Daj, enkrat v življenju vzemi stvari v svoje roke.“

„Ne govori mi, kaj naj naredim,“ sem rekel in zaželel sem si, da bi spet kadil. „Imam vse, kar si želi človek pri mojih letih. Ne govori mi.“

„No, jaz imam pa majhnega otroka, slabo službo in moža alkoholika, ki me tepe,“ je zavpila in začela jokati. Pri sosednji mizi so se ozrli, ena deklica s črno obrobljenimi očmi in njen suhljati, dolgolasi fant.

„Jaz sem njen brat,“ sem jima rekel in se zelo na široko nasmehnil. Nista odgovorila, samo prazno sta me gledala. Iz ušes so jima visele dolge, tanke bele žičke.

„Ne slišita te,“ je rekla Gordana. „Gregor… prosim te.“

„A Mojca ve?“ sem rekel.

„Ja, povedala sem ji,“ je odgovorila in sklonila glavo. Lasje so ji padli na čelo, stegnila je roko in si jih popravila za uho. Spomnil sem se, da sem jo rad frcal po ušesih, ko je bila še majhna. Morda so ji zato štrlela.

„Jaz sem kriv, da ti štrlijo,“ sem rekel in začel jokati. Gordana je vstala in prisedla bliže k meni ter me objela.

„Se bom pogovoril z Mojco,“ sem rekel, ko sem se pomiril.

„Dobro,“ je rekla. „Hvala.“

Gordana je kmalu zatem šla, jaz pa sem spil še eno kavo. Nato se nisem mogel odločiti, če bi spil nekaj kratkega, pa raje nisem.

V avtu sem sedel dolgo, preden sem ga prižgal.


*


Razmišljal sem, če je bil tisti rdeči prt prekletstvo. Da ga je mama zato obdržala. Če bi ga menjala, bi ji povedal, kaj si mislim o njej in njenih odločitvah. Ampak dokler je tako zelo žarel na tisti stari, leseni mizi, sem bil raje tiho.

Mogoče sem pa tako mislil jaz, da se mi ni bilo treba odločiti in ji enkrat dokončno povedati, kar bi ji moral reči že takrat.


*

Doma me je pričakala Mojca. Sedela je za kuhinjsko mizo in roke je imela prekrižane. Gledala je grdo in njen dolg vrat je bil čudno skrivenčen. Stal sem sredi kuhinje, nato pa opazil, da imamo res lep štedilnik.

„Res lep štedilnik,“ sem rekel.

„Ja,“ je odgovorila. „Saj sem ga jaz izbrala.“

„Vem,“ sem rekel. „Zato pa.“

„Nehaj,“ je rekla. Vstala je.

„Kaj?“ sem vprašal.

„Gordana me je klicala, kar najbrž že veš,“ je rekla Mojca.

Pokimal sem.

„In?“ je vprašala.

Tokrat je ona čakala na odgovor. Počutil sem se slabo in začel sem se rahlo potiti.

„Ne švicaj, ampak povej,“ je zasikala Mojca.

„Ja, rekla je, da jo Klemen tepe,“ sem odgovoril kakor hitro sem mogel.

„Bravo, res… bravo!“ je glasno rekla. Pokimal sem.

„Grega!“ je zavpila Mojca. „Nehaj s tem!“

V kuhinjo je prišla hčerka. Okoli oči je bila vsa zabuhla in oblečena je bila v živo rdečo pižamo.

„Kot prt,“ mi je ušlo, a tako tiho, da ni nobena slišala, samo malo so trznile. „A spiš?“ sem hitro vprašal.

„Itak, al je sred noči, jutr je šola,“ je zamomljala. „Kaj se kregata?“

„Pojdi spat,“ je rekla Mojca in še vedno gledala samo mene.

Pojma nisem imel, da sem se toliko časa vozil domov.

„Glede Gordane gre,“ sem rekel.

„A zdaj boš pa tamalo tlačil v to!“ je zavpila Mojca.

Hčerki je čeljust padla do tal. Zadnje čase je bila zelo razborita borka za pravice, saj jo je fant pustil zaradi ene druge, ki je bila bolj suha in to jo je zelo jezilo.

„Jo tisti kurac spet tepe?!“ je zavreščala in udarila z nogo po tleh.

„Ne govori „kurac“,“ sem rekel.

„Pojdi spat,“ je pomirjujoče rekla Mojca.

„A boš že enkrat kaj naredil?!“ je spet zarjula hčerka in stopila korak proti meni. Zdaj sem se že zelo potil, tako zelo, da mi je bilo nerodno in sem se zaradi tega potil še bolj.

„Jaz sem preskrbel to družino,“ sem rekel. Hotel sem zavpiti ta stavek, pa ga nisem. Rekel sem ga kot v slabih nadaljevankah, mirno in tiho.

„Če bi bila jaz Gordana, bi tistega kurca sunila nekam, poklicala policijo in se odselila!!!“ je zarjula hčerka in začela jokati, Mojca je stekla do nje in jo objela, a jo je mala odrinila in odtopotala v sobo. Ujel sem pogled na njeno obilno rit, ko je zavijala iz kuhinje, in ugotovil, da se je res zredila. Nesrečo ima, da ima tako postavo kot Mojca.

„Tako postavo ima kot ti,“ sem rekel Mojci.

Bila je pri meni tako hitro, da nisem imel časa niti vdihniti. Njene široke ličnice so zaplahutale pred mojim obrazom.

„Nehaj se izmotavati, a ti je jasno?“ je šepnila, a s tako ostrino, da me je začelo zebsti.

„Ja,“ sem rekel.

„Jutri greš do njega,“ je rekla. „In mu boš povedal, da ga bomo prijavili policiji. Gordana gre do mame in tamalega bo vzela s sabo. Jutri. Zvečer. Ja?“

„Ja,“ sem rekel.

Mojca je odšla tako hitro kot hčerka, samo večja rit ji je počasneje izginila izza vogala. Bil sem jezen, zato sem tako razmišljal, ker drugače imam njeno veliko rit rad. Tokrat pa sem bil jezen nanjo, ker me je postavila pred odločitev. Vedela je, da odločitev nimam rad, pa je vseeno to naredila.

Zaspal sem sede za kuhinjsko mizo in sanjal rdeče nebo.


kot prt in oči in rumene zavese


Mojca me je zjutraj zbudila tako, da me je frcnila po glavi. Na obrazu sem imel dolgo črto, ki je nastala zaradi nagubanega prta. To se mi je zdelo smešno, ampak mojima dekletoma se ni smejalo. Zajtrk smo pojedli v tišini. Hčerka je zaprla vrata avtomobila s posebno prezirljivostjo, ko je pred šolo izstopila iz njega.


*


Zvečer sem šel na sprehod, točno po tisti poti, ki sva jo s Klemenom že prehodila. Lepa, ravna pot, med nizkimi drevesi in mimo lisičjega brloga, kot mi je takrat rekel moj tast. Ko sem prišel do njegove hiše, sem si svetil z mobilnikom, tako temno je bilo. V daljavi je ena hiša še imela prižgano luč, pa tudi najbližja Klemenovi je bila. Čisto nasprotje naši vrstni hišici. Iz žepa srajce sem potegnil škatlico cigaret in pokadil enega. V glavi se mi je malce zavrtelo, drugače pa je bil občutek fenomenalen.

Ko sem končal s kajenjem sem globoko vdihnil in potrkal po vratih. Nič. Potrkal sem že enkrat. Luč v daljni sosedi je ugasnila. Hotel sem se že obrniti, ko sem zaslišal zamolkel glas iz garaže.

„Grega, si ti?“

„Ja,“ sem rekel.

Garažna vrata so začela drseti sama vase. Tokrat sem počakal, da so se popolnoma odprla in se nisem igral limba. Klemen je sedel v kotu, pri teglcu. V roki je imel prazno steklenico. Ko sem se po turško usedel poleg njega sem videl, da ima v drugi roki Beretto S 92.

„Beretta M 92 je,“ me je popravil Klemen.

„Pa Beretta M,“ sem mu rekel. „Daj, odloži jo, da se pogovoriva.“

Klemen je bil videti deset let starejši. Temni, gosti lasje so mu štrleli v vse smeri. Smrdel je po alkoholu in po scalini. Okoli ust je bil slinast. Vrtal je vame z motnimi, krvavordečimi očmi.


kot prt


„Po čem to smrdiš?“ me je vprašal. Vsako besedo je po pijansko zavil, tako da je zadnje zloge pihnil skozi nos.

„Ne vem,“ sem rekel. „Po čem?“

„Po čikih, Gregi,“ je zavpil in se histerično zarežal ter pomahal s pištolo.

„Strah me je,“ sem priznal.

„A ti nekaj povem, Gregi?“ je rekel Klemen in naenkrat se je čudežno streznil, samo oči je imel še vedno krvave


kot prt


„Ne bom razmišljal o prtu,“ sem rekel.

Klemen me je preslišal.

„Nekaj ti bom povedal, Gregi,“ je še enkrat ponovil. „Vsi začnemo spet kaditi. Nihče nikoli ne preneha s tistim, kar mu je res globoko… tukaj.“ S prstom se je potrkal po glavi.

„Vsi so bili tako prekleto pametni, ko sem nehal piti,“ je rekel in se zahehetal. „Tako kurčevo pametni. Pa ti jaz nekaj povem, Gregi? Vsi smo rdeči pod kožo


kot prt


in vsi se vrnemo točno tam, kjer smo končali, pa nam je bilo lepo. Nekaj imamo, tukajle…“ je rekel in se spet potrkal po glavi, „kar nam pripoveduje, da smo navadni pezdetje. In vsak je najraje navaden pezde. Ti si en navaden pezde, ker si spet začel kaditi. Jaz sem en navaden pezde, ker sem spet začel piti in tepsti ženo. Ampak taki smo. In nikoli ne bomo drugačni, ker drugače ne bi bili člani tega zafukanega sveta.“

Še tretjič se je potrkal, tokrat po čelu.

„Tole je članska izkaznica, a veš to, Gregi?“

Klemen je dvignil pištolo in si jo prislonil na glavo.

„No, povej mi, Gregi,“ je tiho rekel in glas mu je vmes počil, tako da je moje ime izgovoril kot iz lonca.

„Povej mi – a naj prekinem članarino?“

V tistem trenutku sem se poscal. Smešen občutek, res, prvič po najbrž tridesetih letih. Kar naenkrat je vroče, potem pa ugotoviš, da je mokro. Klemen tega ni opazil.

„Poglej me, Gregi,“ je rekel in pogledal sem ga v njegove


prt


oči in nisem vedel, kaj naj rečem.

„Ne prisili me, naj izbiram,“ sem rekel.

„Povej, Gregi,“ je rekel Klemen in se začel tresti in sopsti, kot bik ki vidi


prt


„Povej mi, Gregi,“ je prhnil in zacvilil kot mala mačka in v odgovor je zavreščala lisica in Klemen se je napel in postal v obraz krvav kot prt in jaz bi se še enkrat poscal, pa nisem imel več kaj izscati in sem mu rekel: „Klemen, a veš, da sem nehal kaditi, ko so bili Marlboro lahki še 360 sit?“

„Pa saj še vedno kadiš,“ je rekel. Nekaj časa sva se butasto gledala, nato pa sva se začela režati, najprej sem se začel jaz, nato je povzel Klemen. Sploh nisem vedel, da se reži tako lajajoče, kot pes z odrezanimi jajci.

„Daj še meni en čik,“ je med smehom izdavil. „Kakšne pa kadiš?“

„Marlboro prt,“ sem rekel.

Klemen se je zresnil. Najbrž je videl na meni nekaj čudnega. Tudi jaz sem začutil nekaj čudnega.

„Poscal sem se,“ sem bleknil, kot vedno nekaj bleknem v situacijah, ki so tik pred odločitvijo.

Klemen je zavzdihnil in odložil pištolo.

„Nikoli ne bova drugačna, Gregi,“ je rekel. „Ti boš vedno pička, ki se ne bo mogla odločiti, jaz pa bom vedno pijana pička. Tvoja sestra je pa itak isti kurac kot ti. Veš kolikokrat sem njej naredil ta test s pištolo? Pa je vedno cincala in jokala in vila roke. Samo njej sem rekel, da se JAZ ne morem odločiti. Nikoli ni zmogla reči: Daj, ustreli se, prasec. Pa saj,“ je rekel Klemen in me prijel za rame, me pogledal s tistimi rdečimi očmi in mi veselo rekel: „Kri ni voda.“

V garaži je bila čista tema, samo čez Klemenove oči je padal snop svetlobe iz luči pred hišo. Zavohal sem postani cigaretni dim, pa scalino, pa alkohol. Bilo je tako podobno kot takrat, pri nas doma.

„A se odločim namesto tebe?“ sem vprašal.

Klemen me je butasto pogledal. „Kaj pa, Gregi?“ je vprašal.

Prijel sem pištolo in ga ustrelil v glavo. Padel je vznak na teglc in kri je odtekala vanj, nato pa se je okoli teglca nabrala kot prt svetniški sij, saj imajo teglci na dnu luknjo.

„Teglci imajo na dnu luknjo, Klemen,“ sem rekel.

Skozi garažna vrata sem šel nizko sklonjen, a v avtomobilu sem si prižgal cigareto in peljal zares počasi.

Na poti sem povozil lisico.


*


Pred našo staro hišo je bilo tako kot vedno, vse neurejeno in blatno.

Mama mi je odprla v tanki spalni srajci in brez lasulje, z glavo kot pregorelo, prašno žarnico.

„Gregi?! A si normalen? A veš koliko je ura?!¨“ je začivkala.

Prerinil sem se mimo nje, skozi mali hodniček pa do kuhinje, kot v mladosti, ko sem tekal po tej hiši, katere vonj se mi še vedno zažira v sanje. Sedel za mizo, pogrnjeno z bledo rdečim prtom. Mama se je postavila ob štedilnik in me čukasto gledala.

„Kje je Gordana?“ sem vprašal.

„Pri prijateljici,“ je rekla. „Tudi malega je vzela s sabo. Rekla je, da ji hiša smrdi. Ne vem, kaj je mislila. Že dolgo je ni bilo. Tudi tebe ni bilo dolgo,“ je rekla, moja draga mama, in sedla nasproti mene. Bila je veliko manjša kot takrat, ko mi je rekla, naj se odločim. Veliko manjša, veliko starejša. Nad mizo je nizko visela stara luč, v katero sem se tolikokrat zaletel, ko sem plezal po kuhinji. V velikih očalih, ki si jih je mama nataknila, je odseval prt.

„Vesela sem, da si prišel… pa čeprav tako pozno,“ je rekla.

Nasmehnil sem se. Počasi sem vstal in iz mize z enim zamahom pometel pepelnik, poln ogorkov, Slovenske novice in etui za očala. Mama je kriknila. Malo sem še postal in jo gledal, kako je zares miniaturna v primerjavi s svojim sinom, ki ga je vsa ta leta preganjala v sanjah. Z eno roko sem prijel prt, z drugo jo zgrabil za vrat, tako da je bila primorana odpreti usta. Z vso silo sem ji zatlačil pregrinjalo v goltanec in začutil, kako se ji je snela proteza.

„Še vedno ga nisi zamenjala in čeprav si bolna še vedno nisi nehala kaditi,“ sem rekel, kar mirno, na kar sem bil ponosen. „Se spomniš, draga mama,“ sem govoril in ji tlačil prt v usta, „ se spomniš, ko si me spraševala, ko sem bil še čisto majhen, se spomniš,“ sem rekel in z glavo trčil v luč, da se je divje zazibala in metala dolge sence po kuhinji, „se spomniš, ko si me spraševala, koga naj raje ubiješ – očija ali sebe? Ker te je tepel, si rekla, in bi bila tako rada mrtva, ampak hkrati bi rada, da bi bil mrtev on? Se spomniš? In jaz sem jokal,“ sem šepetal s skrhanim glasom in jo gledal v krvavo rdeče oči, ki so se širile do nerazpoznavnosti


kot v sanjah s prtom


„In sem rekel, da nobenega, da imam oba rad, ker ima oči mene rad in je do mene dober, ampak ti si hotela, da se odločim, jaz pa se nisem hotel in potem je oči nekega dne šel in si rekla, da se je oči odločil namesto mene?“

Prenehal sem ji tlačiti prt, saj je postala nenavadno mirna. Prijel sem ga za rob in ga potegnil, mama pa je zasopla, padla na kolena, se z glavo udarila ob mizo in začela bruhati, luč se je še vedno zibala in njeno skrivenčeno senco enkrat daljšala, enkrat krajšala.

„Takrat, draga mama,“ sem rekel, „takrat bi ti moral reči, da ustreli najprej tastarega, nato pa še sebe. Zdaj vem, da bi se moral odločiti. Ampak vsaj to vem, da Klemen ni imel prav,“ sem rekel. „Človek se spremeni. Poglej mene, mama“ sem rekel, ponosno, in še enkrat ponovil: „Poglej mene, mama!“

Mama je dvignila glavo. Oči je imela zabuhle od solz in take je še nisem nikdar videl. Senca na steni je imela več moči in razumevanja od nje. Bila je nekdo, ki ni več nič.

„Odločil sem se,“ sem rekel in se še enkrat nasmehnil.

Ko sem odhajal ven, sem tiho zaprl vrata za sabo, nato pa celo pot do doma prevozil z ugasnjenimi lučmi in avto podrgnil ob zaščitno ograjo.

Prt sem vzel sabo. Tik pred domom sem se ustavil in ga hotel odvreči, ampak sem ga raje zložil in ga dal v predalnik.

To odločitev bom sprejel kasneje.

Zdaj lahko to rečem.

Nasmehnil sem se.


*


Najbrž so jo zbudila garažna vrata.

Mojca se je tiho kot prikazen pojavila na vhodnih vratih.

„Kaj je z avtomobilom?“ je zgroženo rekla. Prižgal sem si cigareto in jo pustil, da je zgroženo postopala okoli Toyote in pregledovala škodo. Ko sem potegnil prvi dim, se je sunkovito obrnila in bila v dveh korakih tik pred mojim nosom.

„A spet kadiš?“ je zaskovikala.

„Ja,“ sem rekel. „Pojdi noter, prehladila se boš.“

„Kaj je bilo s Klemenom?“ je vprašala.

„Jutri ti bom povedal, pojdi notri,“ sem rekel.

„Danes mi boš povedal,“ je začela, z glasom, ki je škripal kot pljuča moje mame. „Danes, si slišal, nič več ne boš prelagal odgovornosti…“

Govorila je vse glasneje, jaz pa sem odvrgel cigareto na tla, jo potacal, globoko vdihnil, pogledal Mojco, se nasmehnil.

Mojca je utihnila.

Dvignil sem roko in jo s pestjo udaril v obraz, tako da se je opotekla in padla po tleh. Ležala je na nizki travi, opirala se je s komolci, glavo je imela sklonjeno. Začela je ihteti. Prižgal sem si še eno cigareto, nato pa ji ponudil roko. Sprejela jo je. Ko sem jo dvignil, sem jo prijel za brado in ji obrnil obraz v levo, v desno. Mala podplutba, ki bo kasneje postala modra.

„Mala podplutba, ki bo kasneje postala modra,“ sem rekel. „Pojdi spat.“

Brez besed se je pobrala v hišo. Potegnil sem iz cigarete. Pri sosedih se je prižgala luč. Pred vhodnimi vrati je stal sosed in me gledal. Nato je čisto počasi prištorkljal do mene.

„A lahko prosim za en čik?“ je rekel.

Dal sem mu ga, mu ga prižgal in ga gledal, kako kadi. Ko je končal, se mi je nasmehnil.

„Moja mi ne pusti, da kadim,“ je rekel. „Enkrat ji bom pokazal, kot ste ji vi. Enkrat ji bom.“

Obraz se mu je raztegnil v množico prijetnih gub.

„Tikaj me,“ sem rekel.

Pokimal je, mi podal roko in se počasi odpravil v hišo. Gledal sem ga, kako je prižigal in ugašal luči, v kuhinji, v kopalnici, dokler ni njegova hiša dokončno zaspala.

Zaprl sem garažna vrata in noč spet prespal v kuhinji. Vstal sem, še preden sta se moji dami zbudile. S Toyoto sem naredil nekaj krogov po mestu, nato pa jo odpeljal k mehaniku. Gledala sva avto in kadila.

„Ne bo drago,“ je rekel mehanik.

„Kaj pa, če mi ga še prebarvate?“ sem rekel.

Skomignil je z rameni in odracal v garažo. Sveže jutro se je kopalo v modrem nebu. Mimo se je peljalo nekaj avtomobilov in vsakega sem pozdravil z dvignjeno roko. Eden je potrobil. Eden je pomežiknil z lučmi, jaz pa sem mu pomežiknil nazaj z očmi. Večina jih ni naredilo nič.

Mehanik je prišel nazaj. Kihnil sem.

„Na zdravje,“ je rekel.

„Hvala,“ sem rekel.

„Gregor?“ je vprašal.

„Ja,“ sem rekel.

„Mislu sem, da me ne poslušate, ste bli mal čudni,“ je rekel in me previdno motril z drobnimi očesci.

„Brez skrbi, poslušam,“ sem rekel in se nasmehnil.

„Dobru,“ je rekel. „Kakšno barvo pa bi?“

Pogledal sem v nebo in se nasmehnil.

„Odprite predalnik v avtu,“ sem rekel. „Notri je nekaj… no, saj boste videli. Tako barvo bi.“

„Saj lahko še razmislte,“ je rekel mehanik.

Še vedno sem gledal v nebo.

„Ne,“ sem rekel. „Ni treba.“

„Pol ste se odločil?“ je vprašal.

„Ja,“ sem odgovoril. „Odločil sem se.“

Začel sem gledati v sonce in ko sem zaprl oči, sem videl rdečo, ne pa več mame.

Klemenu sem naredil uslugo. Kdo pa bi rad živel v svetu, ki se odloča namesto njega.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Nekaj za “pod smrekco”

Ponedeljek, 17. december 2007

Vsaj tako rečemo pri nas, ko si kupimo kaj za božič: “Tole je pa za pod smrekco.” Zato jo bom najprej postavil, takole:

tree.jpg

Zdaj pa še nekaj za pod njo:

http://www.goga.si/vevericam_nic_ne_uide.pdf

Tole je elektronska oblika (pdf file) moje prve zbirke kratkih zgodb, Vevericam nič ne uide. Lahko jo berete direktno na spletu, lahko pa jo potegnete dol, si jo natisnete… kakor vam drago :) Idejo za objavo knjige na internetu sva dobila skupaj z urednikom Damijanom Šinigojem, razlog pa je preprost – pred izidom je namreč moja nova knjiga kratkih zgodb z naslovom Fasunga, ki je še v pečici, ampak ji ne manjka dosti, da bo pečena. Malo brezsramne samopromocije mi pa le dovolite… :)

Da pa ne bo ta prispevek le o obdarovanju in obdarovanih, je na mestu, da spregovorimo o najbrž najbolj razburljivem “gizmu”, ki si ga lahko privoščite ta hip. Gre za “revolucionarni” Amazonov Kindle, ki je v bistvu zelo preprosta zadeva – digitalni bralni pripomoček, ki nadomešča knjigo. Kar ni nič novega, saj je recimo Sony predstavil nekaj podobnega.

Bistvena razlika pa ni v uporabnosti, saj sta oba izdelka pač mobilna pripomočka za branje tekstov v digitalni obliki. Kindle stopi korak dlje s tem, da je postal nekakšna vzporednica Applovim iTunes v svetu knjig – s Kindlom se namreč priklopite na internet in iz baze knjig (trenutno 90,000, gotovo jih bo še več) potegnete tisto, ki vas zanima – in jo pač preberete. Ni čudno, da je izdelek povzročil precej razburjenja med založniki, saj napoveduje počasno smrt knjige v papirnati obliki. A CDji vseeno še kar vztrajajo, čeprav jim mp3-ji precej mešajo štrene. Nenazadnje pa ima papirnata knjiga tako močno zgodovino, da jo Kindle gotovo ne bo ubil, še posebej zato, ker gre za pionirsko zadevo, ki je za povprečnega potrošnika predraga in tudi njena zanimivost in uporabnost izven Amerike je vprašljiva (za zdaj!). Pa tudi šarm knjige, ko jo vzameš v roke, ni za odmet, a ne? Vseeno pa gre za nazornega pokazatelja tega, kar nas čaka v prihodnosti. Internet je postal najbrž največja grožnja založništvu in posredno tudi trgovinam, kajti če bo nudil vse, za kar moraš drugače vzeti pot pod noge in plačati več, iz naslonjača in ceneje, je strah upravičen. Najbrž je taka prihodnost neizbežna in bližje, kot si mislimo, vendar nisem niti približno analitik, da bi si upal kaj napovedati. Edino, kar me straši, je to, da se sam ne morem odločiti, če mi ta Kindle “dogaja” ali ne. Pri knjigi je pač tako, da ima strahospoštovano tradicijo. Vsak napredek je skoraj herezija. Hkrati pa… a ni čas, da tudi branje malo “posodobimo”? Vsebina bo ostala enaka. Samo medij bo malce pridobil na privlačnosti. No, ja… kakor za koga. Glavno, da se bere.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Boljši časi za najine sanje

Sobota, 8. december 2007

December mi ne gre na živce, še posebej če je mil s snegom, kot je bil lanski. (Upam, da bo tudi letošnji.) Če se zapletem v pogovor o božiču in podobnem, se vedno polariziramo: enim je božič in veseli december nasploh nekaj najboljšega po narezanem kruhu, drugi pa veselo preklinjajo vso to kapitalistično norijo. (Kdo jih pa sili, da se je udeležujejo?)

Oba tabora mi gresta na živce in se mi zdita trobljenje v isti rog, samo iz različnih smeri. V obeh primerih gre za napihovanje. Meni je december pač december, hecen mesec, čeprav se ponavadi polenim in spijem preveč kuhanega vina, nato pa kupujem knjige, ki sem jih že prebral in se mi zdi, da bi jih še enkrat, čeprav mi v resnici sploh niso bile všeč. Tako me po pohodih po Ljubljani ali Novem mestu izrazito zmoti le ena stvar: glasba.

Lučke so fajn, ker vsaj malo ubijejo meglo. Jelke so smešne, ker so osamelci v betonskem kraljestvu. Moj najljubši okrasek so joggerji, iz katerih se vedno kadi kot iz dimnika, ko prisopihajo mimo. Ampak glasba … — o, Jezus!

Spomnim se, da je bil eden izmed prvih CD-jev, ki smo jih imeli v naši hiši, tisti z božičnimi hiti Mariah Carey, davnega leta 1994. Pač, živahne pop priredbe božičnih klasik. Dandanes bi bil srečen, če bi me spremljale v mestu. Tako pa vedno, ko maširam po Prešercu, slišim sledeče:Metallico (?)Jingle Bells tehno venček“Na božično noč”, ki je sama po sebi čisto simpatično patetična pesmica, ampak seveda jo dobim v nekem čudaškem DJ turbopolkasvizec remiksu.

Mimogrede, spot je prav preroški: American Beauty pred American Beauty). Naključna božična uspešnica (remiks, seveda). Vse lepo in prav, je le božični čas.

Bi si pa definitivno želel slišati moj najljubši božični komad, ki nekako pooseblja tisto, kar je po mojem skromnem mnenju božič. Gre za legendarno pesem Fairytale of New York skupine The Pogues, ki se v nasprotju z 99% božičnih melodij začne s tem, da je nekdo pijan. Kar priznajmo si, to je najboljši ubijalec božične osamljenosti. Pesem se tu ne ustavi, ampak nadaljuje z besedami kot “faggot”. V videospotu se McGowan in MacCollova tudi kar malo stepeta, takoj za tem pa sledita verza “Lahko bi bil nekdo” in odgovor: “Ti in vsakdo”. Kar je za božično pesem precej kontroverzno. Morda ji je to vzelo prvo mesto na lestvici (menda so zmagali Pet Shop Boys), kar je razumljivo. A MacGowan na koncu vseeno zapoje, da je “zgradil sanje okoli [tebe] nje”. In pesem se počasi izteče.

No… tako nekako jaz vidim božič. Nekaj, kar je čisto vsakdanje, a je postavljeno v tak čas, da izsili intimo — včasih uspešno, včasih neuspešno. In se pije in pretepa … pa tudi objema in gradi boljše čase za naše sanje.

Mimogrede, poglejte si tole verzijo, brez tragično pokojne Kristy in tragično zapitim McGownom. Tu na izpitu padejo tako tisti, ki prezirajo vso toplino božiča v hladnih mesecih, kot tudi tisti, ki vidijo samo luči, ne pa nujno tudi temo, ki ostane, ko ugasnejo. Morda pa je Njujorška pravljica le preveč iz nekega drugega časa.Sem se pa spomnil, da imam darilo za vas. Samo še zaviti ga moram. :)

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kako ste kaj plačani?

Sobota, 17. november 2007

V prilogi Vikend je objavljen dvostranski članek z naslovom Kdo so najbolje plačani voditelji? Če zelo na kratko povzamem – Vikend je zaprosil TVS, naj posreduje podatke o najbolj plačanih voditeljih, česar TVS ni hotela storiti, zato je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar izdala odločbo, da mora RTVS v roku petih dni posredovati dokumente. RTVS tega ni hotela storiti, zato se zdaj malo tožijo.
Vse lepo in prav. Informacije o plačah so postale zelo splošno dostopne in ne vidim (pravnega) razloga, da tudi v tem primeru ne bi bilo tako. Bolj pa me moti to, da zdaj Vikend nastopa kot veliki borec za pravico do informiranja, češ “Ljudstvo ima pravico, da ve, kam gre denar od naročnine!” Pa ja. Plemenitost pa taka. Plača “javnih osebnosti” (in še posebej tako popularnih, kot sta Lado in Jonas) je le rumena novica, ki jo ljudje žrejo, da se lahko naslajajo nad informacijami, ki normalnega človeka, ki ima v življenju početi še kaj drugega kot se filati z rumenim junk food-om, nimajo kaj zanimati. Mogoče je ljudstvo do tega legalno upravičeno (kar bomo še videli), bi se pa bilo na tem mestu smiselno vprašati – zakaj? Televizije najbrž že vedo, zakaj plačajo nekomu veliko. Če je vmes kakšna korupcija ali čudni posli, so za to pristojni drugi organi in je morebitne zlorabe seveda potrebno sankcionirati. Ljudstvo pa nima nikakršne pravice ne presojati ne sliniti se po osebnih podatkih, za katere objavo se Vikend tako zelo pravičniško bori. Še več, celo karikaturo so pridodali, kjer TVS predstavlja vitez, ki beži pred puščicami (na peresih katerih piše Pop TV, Kanal A, 3…), a le tista od Vikenda je prestrašenega bojevnika zadela v peto in mu “zbila” kovisnki škorenj, na katerem piše Plače. Uau. Dajte mi minuto, da iz pljuč izkašljam vso licemerstvo, ki sem ga ravnokar vdahnil.
Pa še ena stvar je. TV voditelji so dosti bolj javne osebnosti kot množica tistih, katerih plače so objavljene na internetu, pa jih ljudje bolj ali manj uporabljajo samo za kakšne seminarje ali raziskovalne naloge. Nek tretji uradnik na XY ministrstvu pač ni tako zanimiv kot Jonas. Ampak ker je Jonas zanimiv, imamo pravico, da vemo, kako je plačan! Zakaj? Ker je tako rekla pooblaščenka! In seveda ta večna mantra – Imamo pravico, da vemo, kam gre naš denar! Ja, seveda. Vse le v dobro naše rodne grude in NIKAKOR ne zato, ker v življenju nimaš kaj pametnejšega početi kot to, da vohuniš po plačah ljudi in presojaš, ali so za svoje delo preplačani. Get-a-life.
Torej – kakšna je pa vaša plača? Bi jo bilo fino prebrati v tedniku z glomazno naklado na jutranji kavi in ujeti pogled kakega nebodigatreba, ki iz novo pridobljenih informacij naenkrat vleče svoje sklepe brez kakršnekoli podlage za to? Pa naj bodo pozitivni ali negativni – kje mu pravica?

  • Share/Bookmark
Na vrh

Pogumno pero

Petek, 2. november 2007

Če slučajno koga zanima, našel sem svojo čisto prvo (objavljeno) kratko zgodbo. Imel sem jih dobrih trinajst, ko sem jo naškrebljal, objavljena pa je bila v šolskem glasilu OŠ Grm. Slabih deset let bo tega.

pogumno-pero-11.jpg

Takrat si bil kul, če si bil političen in futurističen … :)

  • Share/Bookmark
Na vrh

Proč s sentimentalno zgodbo!

Torek, 30. oktober 2007

“Umrl je Franci Slak, poln samega sebe.”

To informacijo ponuja rahlo bizarna kulturna stran včerajšnjega Dela. Bodite pozorni na naslove prispevkov, ki obkrožajo novico o smrti gospoda Slaka:

slak

Da bi bilo vse skupaj še bolj čudno, je tudi naslov spodaj “ustrezen”.

Res me zanima, kako se lahko kaj takega zgodi. Najbrž uide nepozornemu bralcu, a izurjeno uredniško oko bi moralo prepoznati nesrečno naključje, ki izpade precej grdo, zato z vsem spoštovanjem nanj tudi opozarjam. Sožalje bližnjim mojega profesorja in mentorja, ki veliko prezgodaj počiva v miru.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Zakaj je filmska kultura pomembna?

Sobota, 27. oktober 2007

Zato, ker brez nje nastanejo taki prispevki.

Avtorju bi bilo treba povedati, da je spremljanje napisanega teksta in govorjenega besedila izjemno težavno, zato sem se moral prav potruditi, da sem lahko hkrati bral in spremljal to filmsko bistroumnost. Če bi torej umetnik imel nekaj minimalnega pojma o ustvarjanju filmov, bi svoje globoko sporočilo lahko bolj uspešno prenesel med ljudstvo, med katerim je po novem vsak peti naklonjen podobnemu razmišljanju. Ampak dobro. Naj tale videoart služi samo kot droben uvod in majhna zanimivost, kaj lahko poleg vseh čudovitih stvari omogoči pretirana demokratizacija interneta.

V sredo sem bil (literarni) gost na litijski gimnaziji. Na svoje presenečenje sem naletel na številno občinstvo, večinoma sestavljeno iz dijakov — bejž, no? —, odličnega moderatorja, ki jih še nima osemnajst, ter na zelo dober odziv, saj so se vprašanja kar vrstila. Žal mi je bilo, da sem zamudil uvod v večer, ko so debaterji pripravili debato, ki se je vrtela okoli vprašanja o literaturi, konkretno: ali branje osvobaja? Na srečo sem ujel vsaj del debate. Še posebej je presenetila negativna stran, saj so našli presenetljivo dobre argumente proti. Najbolj zanimiv je bil gotovo primer bestsellerjev, ki so po njihovem mnenju večinoma knjige brez umetniške vrednosti in so najbolj brane, kar pomeni, da ljudje niso sposobni sami odločati, kaj si želijo brati in se zato po lastni volji zapirajo v ozkoglednost in ne razvijajo pravih vrednot, ne širijo znanja, prej nazadujejo kot napredujejo.

Vse to me je precej spomnilo na vročo debato, ki smo jo imeli okoli moje objave, naslovljene Jesenska sonata. Priznam svojo napako, saj očitno nisem bil dovolj jasen v tem, kaj sem hotel povedati. Vse skupaj je zašlo v ekonomsko plat filma, ki me sploh ne zanima, očitno pa je blazno interesantna ogromnemu številu ljudi, ki o njej tako radi polemizirajo. Zato sem potegnil eno ugotovitev, za katero se dobro zavedam, da je grdo posploševanje, ampak bom tvegal:

Slovenskega gledalca bolj prizadene to, da je bil film drag in ima malo gledalcev, kot pa to, da je slab umetniški izdelek.

Ploskajo umetnikom, ki so gledani/poslušani/brani, ker je to največji in najmočnejši argument. Če ekonomska računica opraviči umetnost, potem je vse v redu. Ta zaskrbljenost nad državno blagajno je prav impresivna, saj je “mrkaićevstvo“ še bolj razširjeno, kot sem si mislil. Miselnost negacijske skupine debaterjev je dokaj strašljiva resnica, čeprav na videz govori o drugih stvareh, kot jih jaz poudarjam. Če njihove argumente malo premešam in jih navežem na film, je fraza “gledanje osvobaja” izrazito negativna, saj ni važno, kaj film prinese gledalcu kot umetnost. Važno je, da na prvem mestu opraviči svoj denarni vložek in na drugem mestu zabava.

Priznam, umetnost je tudi posel in sprostitev. Hkrati pa zaradi krize, v kateri je, film vedno znova zamuja priložnost, da bi bil aktualen, kritičen, inovativen, kontroverzen, da bi gledalce spodbujal k razmišljanju, da bi jih vznemiril in navdušil, da bi jim dal misliti. To je tisto, kar bi moral gledalec zahtevati od slovenskega filma in do česar ima vso pravico. Prekleto žalostno pa je, da se gre producenta in zabavljača, ki nesebično skrbi za državni proračun.

Torej: kaj si zares želite? Neškodljivo in dobičkonosno filmsko industrijo? Tega na tako majhnem trgu nikoli ne bo. Morda pa si le želite filmov, ki bodo sedmo umetnost sčasoma približali veljavi, kakršno ima slovenska knjiga, in zaradi katerih se bo o filmski umetnosti govorilo spoštljivo — pa čeprav bo zaradi njih ena luknjica v državni blagajni več? Na dveh stolih sedeti je zelo zelo težko.

Pa še eno konkretno vprašanje: povejte mi naslove enega ali več tujih filmov, ki so vas v zadnjem času tako navdušili, da bi si želeli, da bi nekaj podobnega videli tudi v materinščini?

Tisti “film”, ki sem ga objavil na začetku, je precej zanimiva zadeva. Če vam ga je uspelo pogledati do konca, boste ugotovili, da je zadnjih nekaj stavkov čisto spravljivih. Gre za mehčanje nestrpnosti, ki je zelo fin način, da se izogneš obtožbam. “Disclaimer” pač. Gre za film z namenom in izrazito poanto, skoraj didaktičen film, bi lahko rekli. Bil je zastonj, avtor ni hotel državnega denarja, tema je zelo ljudska. V trenutku, ko to pišem, ima film 15.038 »gledalcev«. Po priljubljenih standardih gre za enega večjih uspehov slovenskega filma zadnjih let. Vsebina pa itak ni pomembna, če nismo zanj plačali.

PS: Vem, da vsi ne mislite tako, da ste o tem pisali že v odgovorih na prejšnjo objavo. Veliko vas je, ki o filmu razmišljate itd. Vsega tega se zavedam, kot tudi tega, da bom za določene ljudi vedno pisal le in samo traparije in klevete. Zato raje razvijmo kako pametno debato, kot da me vedno znova opozarjate na to. Hvala.)

  • Share/Bookmark
Na vrh

Naseljenci otoka Catan…

Sobota, 20. oktober 2007

… je igra, ki je Slovencem očitno pisana na kožo. Boštjan Gorenc, v underground sceni hitrojezičnih etno klepalcev rim bolj znan kot Pižama, se je na svetovnem prvenstvu te odlične “namiznice”, ki poteka v Essnu (če slučajno ne poznate) uvrstil v polfinale. Jutri ob enajstih dopoldne je odločilna tekma za Slovenijo, zato le pesti skupaj za našega predstavnika.

Ah, to pa je moj šport …

  • Share/Bookmark
Na vrh

Jesenska sonata ali Sedmina slovenskega filma

Torek, 16. oktober 2007

Naslov je eden najboljših in najlepših Bergmanovih filmov, pa ravno dovolj otožno zveni za temo slovenskega filma, ki se je bom vsaj malo dotaknil. Na 10. Festivalu slovenskega filma so namreč film simbolno pokopali. V krsti. Ne bi mogel reči, da se s to simboliko strinjam ali da mi je akcija zelo pri srcu. Sam spremljam težave slovenskega filma prek medijev in nisem zavzel nobene strani, zato ne vem, kdo je kriv, da je tako. Edino, česar se zelo boleče zavedam, je to, kakšni čudni stvori so zaradi pritiska, ki ga konstantno izvajajo nad njimi, postali slovenski filmski režiserji.

Težave so tudi v vseh drugih umetniških poklicih. Toda pri poklicu filmskega režiserja je najprej dvom, skoraj posmeh, nato pa obvezna vprašanja, ki jih slišim tudi jaz, ki sem še študent, kaj šele kdo drug, ki je že kaj naredil:

1. O, režiser! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov!

2. O, režiser! Slovenski film je v kurcu, se strinjaš?

3. [Tišina in nelagoden skomig z rameni, čuden nasmešek, nato pa razjasnjen obraz]: A! Tako kot Okoren pa Đuro? Zakon! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov, ker so itak v kurcu.

In tako mora slovenski režiser odgovarjati.

Zakaj slovenski film nima gledalcev? Pa zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? (Jja, dvakrat.) Pa zakaj je Filmski sklad gnil, smrdljiv in tarča političnih bojev? Pa zakaj je Prodnik bedak, pa Simoniti bedak, pa če je Ostrouška res kriva (in s tem bedakinja), pa če je Malčič bedak, pa zakaj so vsi taki bedaki in zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? Vmes se priplazijo vprašanja, zakaj slovenskega filma nihče ne razume, zakaj vsi igralci govorijo tako gledališko, zakaj filmi niso narejeni za “gledalce” … — v glavnem, vse skupaj je ena velika gonja proti poklicu, ki vsa vprašanja združi v eno veliko: “Povej mi, revše, kako boš rešil slovenski film?”

In tako se slovenski režiserji opravičujejo. Če se ne opravičujejo, pa kolnejo in preklinjajo in stokajo in se borijo in rešujejo in polemizirajo. Namesto da bi se že enkrat kdo začel pogovarjati o filmih. Ja, to je namreč to, kar režiserji delajo. Filme. Vsem je razumljivo, da pisatelj piše knjige. Zato pisatelje sprašujejo o motivih njihovega zadnjega dela, o stvareh, ki jih ženejo, o umetnosti. Film pa je pri nas postal skoraj kletvica, ki ga je ves drek, ki se mu je nalimal na podplate, tako zasmradil, da so vsi pozabili, da gre za umetnost, ne pa za birokratsko tegobo.

Novi avtorji nimajo priložnosti. Stari avtorji nimajo priložnosti ali pa jih imajo več, kot bi si jih zaslužili. Razen nekaj redke literature se kritiki ob vsakem novem filmu ukvarjajo s tem, kakšne težave je imel ob nastanku in kdo je dobil izplačane honorarje in pozabijo, da je tisto, kar je na platnu, umetnost. Pa naj bo bolj ali manj posrečena.

In potem so tu gledalci.

Ta gmota, ki ima tako neverjeten vpliv na slovenske režiserje, da se začnejo kar potiti in cviliti in jecljati, ko jih omenijo. Gledalci, ki v različnih intervjujih konstantno pljuvajo čez slovenski film in v isti sapi priznavajo, da so nazadnje gledali Kekca. Gledalci, ki so popolnoma nevzgojeni v filmski kulturi in sedmo umetnost jemljejo le še kot eno mini mašilo za prosti čas. Gledalci, ki so se nažrli tega, s čimer jih non-stop fopajo mediji – da je slovenski film v kurcu, da ni narejen za gledalce in da ga je potrebno rešiti, vsak slovenski filmski režiser pa je le ena od opek v zidu pljuvanja, v katerega lahko hrkne vsak, ki ima nekaj minut časa, in režiser bo pljunek hvaležno pogoltnil. Pa naj pride še iz tako ignorantskega grla.

Menim, da je v redu, da se za slovenski film borimo. Da se borimo za skupno dobro, da delamo na tem, da bo ubogo kljuse obstalo in da bomo imeli kaj gledati. Menim pa tudi, da moramo režiserji postati manj glasniki in več ustvarjalci. Da je potrebno prenehati zapravljati energijo s stalnimi polemikami in razlaganjem in nalaganjem o tem zanimivem fenomenu “slovenskega filma” iz poslovnega stališča in se raje vprašati – kje se skriva poetika? Kje se skriva poetika nove generacije, kaj lahko prinese starejša? Kje leži bistvo slovenskega filma, kje so teme, ki nas družijo, kje so teme, ki so unikatne samo za nas? Ampak seveda – da se to ugotovi, potrebujemo filme. In filmov ne bomo dobili, ne v takem stanju. In smo v začaranem krogu.

Ampak prvi korak bo vsaj to, da že enkrat zbrišemo stigmo tega poklica, da se začnemo pogovarjati o umetnosti, da utišamo birokratske škodljivce in da gledalcem pošteno pljunemo v obraz in jim končno razložimo, da pač obstaja določena skupina zagovedenih gledalcev, za katere ne bo nikoli vredno delati filmov (če že sprejmemo, da se filme dela za gledalce), da gledalci niso enoten pojem in da en film ne bo nikoli zadovoljil vseh, da gledljivost ni univerzalen pojem, ampak zelo subjektiven, in da naj že enkrat nehajo pizdakati čez slovenski film, če si na leto poberejo z neta pet ameriških blockbusterjev in mislijo, da je Babica gre na jug zadnji film, ki je pri nas nastal. (Vsaj dober film so si zbrali!) Jebemti, me prav zanima, kakšen bi bil “povprečni bralec” z isto mentaliteto kot “povprečni gledalec”: »Slovenske knjige so kurac, itak niso za bralce, nazadnje sem bral Cicbana v tretjem razredu!« Ampak takih ni (oziroma jih je zelo malo), ker se nepismeni kreteni ne upajo spuščati v literaturo. Gledališče je “večini” čisto tuj pojem – ampak v film se pa vtakne vsak zarukanec, ki ima pet minut časa, ker je filme gledati nekaj najlažjega! Morda res – ampak polemizirati o njih pa ni. In to, da se slovenski filmski režiser stalno bojuje na vseh frontah, je debel razlog, da mu preprosto zmanjka časa in volje delati filme. In spet smo pretekli začaran krog. Brez oddiha – čas je za novega.

Krivi smo tudi mi, slovenski filmski režiserji. Zelo krivi. Ampak jebemti, da paše malo dreka kdaj pa kdaj zabrisati tudi proti komu drugemu. Jaz se svojega poklica gotovo ne bom sramoval. Že zdaj sem prekleto ponosen na to, kar (upam, da) bom. Strah pa me je, da se bom moral boriti na frontah, ki niso v mojem teritoriju, in z orožjem, s katerim se nisem učil ravnati. In bojeval se bom slabo. Naj to bitko bojuje nekdo drug. Režiserjevo mesto je za kamero, ne za okroglo mizo. Slovenski film potrebuje priložnost in zagrizenost, da jo izkoristi. Pa naj se gledalec še tako vsaja. Naj vsaj enkrat ne dobi opravičila, ampak umetnost. Če mu to ne bo zaprlo ust, si je s tem lastnoročno iztaknil oči. Slepi zaradi lastne neumnosti pa niso moja ciljna publika. Čeprav so ponavadi ravno taki najglasnejši.

  • Share/Bookmark
Na vrh