ŠPORTNI DAN ali Zakaj so preprosto bedni

Petek, 12. oktober 2007

(moj prijatelj, Nejc Župevec, mi je danes rekel, da lahko zbrišem kategorijo “Šport”, ker vanjo itak ne bom nikoli objavljal. Pritrdil sem mu, a kaj, ko je sveže zarečeni kruh najslajši)

Moj brat pred športnimi dnevi vedno dobi neke nenavadne bolezni, ki me spomnijo na tiste, ki so v njegovih letih (12 jih ima) napadale mene. Kaj bi okolišil – nikoli nisem bil niti približno športnik. Tapkanje pri košarki mi je bila največja skrivnost, odbojkarska žoga me je vedno zadela v glavo, v daljino sem skakal v minus, na šeststo sem tekel tako izjemno, da je učitelj moral imeti dve štoparici zame. V srednji šoli se je situacija vsaj normalizirala, čeprav nikoli čisto zares detravmalizirala. Ampak ok, športna vzgoja v šolah je fajn nujno potrebna, čeprav bi se o načinu izvajanja tega predmeta lahko pogovarjali in pogovarjali
(s častno izjemo profesorja Kavčiča iz novomeške gimnazije). Fascinira me namreč, da otroci nižjih razredov osnovne šole še vedno igrajo tisto slavno »Med dvema ognjema«, igro za agresivne primitivce, kjer je povzročitev telesne poškodbe v bistvu cilj! A gremo na smort tega zapisa – športni dnevi. Ja, ta prekrasna stvar, zaradi katere je »odpadel« pouk nekajkrat na leto in pobeg ni bil mogoč. Učitelji so namreč zagrozili s tistim slavnim »Če vas ne bo, boste imeli pouk!«, kar je bila zame odlična izbira, če bi obstajala – pouka namreč ni bilo v nobenem primeru, samo neopravičene si lahko fasal. Tako sem si vedno izbral dve disciplini – metanje tiste male grde žogice, ki sem jo običajno vrgel izven označenega prostora in ogrožal druge, ter tek na 60 metrov, ki je v svojem bistvu težka disciplina, a da se jo narediti čisto preprosto, če se samo pretvarjaš, da tečeš, v resnici pa v normalni hoji visoko dviguješ noge. Rezultate sem imel seveda za tisti slavni MU, ampak ker telovadbe ne moreš pasti, sem na koncu razreda pristal med U-jevci, kar me je delalo zelo posebnega, saj sem bil bržkone edini. Ampak dovolj o meni, gremo na brata – svoj športni dan je namreč preživel dokaj uspešno, a vseeno me je presenetilo, da je le temu kojci sledil drug »dogodek« – ogled državnega prvenstva v atletiki, na našem malem stadionu, v prijetnem jesenskem mrazu, tri ure. S tem seveda učitelji nadomestijo neko soboto, na katero bi moral biti pouk. Fino. S to izjemo, seveda, da zdajle takoj iz glave naštejem ene tisočdvestosedemintrideset stvari, ki bi jih lahko nadomestili namesto OGLEDA športnega tekmovanja, ki je itak najbolj dolgočasno na svetu (v fuzbalu se vsaj kdaj pljuvajo med sabo). Nikoli nisem razumel tegale – kje za vraga je dan kulture? V šolah gotovo ne. Mi smo enkrat na leto gledali kak debilen film iz Disneyeve delavnice idiotizma in na vsako triado obiskali kako gledališko predstavo, ki je v tistih časih slučajno zašla v naše mesto. Nihče seveda niti ne pomisli, da bi mulcem kdaj dal izbiro – namesto športnega dne recimo literarno delavnico. Ali pa še bolje – namesto športnega dne OBVEZNO literarno delavnico. Ah, kje – kdo pa bo prenašal sto dvanajstletnikov in se ukvarjal z njimi, če jih lahko zgoniš po stadionu in imaš zaradi bolečih mišic še vsaj naslednji dan mir pred njimi? In kakor (skozi stisnjene zobe) podpiram športne dneve, saj je rekreacija nujna, ne morem verjeti, da morajo otroci na OGLED atletske tekme? Sam si česa bolj dolgočasnega resnično ne predstavljam.

POK!
Teka teka teka
Uau, tisočinko boljše od prejšnejga dosežka! Kako zelo zanimivo.

(z vsem spoštovanjem do mojega dobrega prijatelja Matije Kraševeca, ki je izjemen atlet in ga zaradi tega cenim in občudujem).

Osnovne šole tako ali tako stradajo kulture, pa še tista, ki je, je ponavadi slabo izbrana in namenjena obveznemu mašilu. Seveda pa nihče ne pomisli, da je šport v svojem bistvu egostična podpora ljudem, ki so se rodili telesno bolj sposobni in lahko zato na primarnem, fizičnem nivoju premagajo drugega posameznika (in pri športu gre VEDNO za zmago), medtem ko kultura (dobra kultura, seveda) spodbuja vprašanja o strpnosti, drugačnosti, spodbuja dialog in pogovor. Grem stavit, da če bi malčke že od zgodnjih let učili kaj drugega kot do, da je pohvalno človeku žogo metati v glavo, bi bilo trenutno stanje duha morda vsaj malce na višjem nivoju.
Da razčistimo – šport je super in kriviti ga za tegobe zeitgeisne Slovenije je neumno. Celo jaz sem podlegel njegovemu vplivu in to poletje nekajkrat izkašljal pljuča na stadionu. Problem je, ker vrednote, ki jih lahko spodbuja, ob načinu njegove didaktične obravnave povsem zbledijo. Prosperira le tisti mulec, ki konec dneva v soju žarometov stopi na zmagovalno stopničko, medtem ko žalujoči ostali čakajo, da bodo že enkrat lahko šli domov na vroč kakav. Če bi ga predstavili na drugačen način bi morda celo take tečnobe kot jaz kaj prej začele migati. Hkrati pa bi kultura nujno potrebovala svoje mesto, ki je vsaj enako tistemu, ki ga ima v izobraževalnem procesu šport, če ne celo višjega. Tudi tisti brez talenta za njeno ustvarjanje bi lahko razumeli njeno sporočilo. Tisti brez talenta za šport pa so vedno le in samo – zadnji.
Ali pa sem samo jaz tak športokletni fanatik in bom naslednjič na stadionu stopil na mino?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 12. Oktober, 2007 ob 22:57 v kategoriji Šport.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

13 komentarjev na “ŠPORTNI DAN ali Zakaj so preprosto bedni”

  1. Di pravi:

    Predlagam športni dan za člane DSP in literarne kritike! Naj se uvede kot obvezna kategorija za članstvo – enkrat na mesec pohod na Triglav – za zasedene ritke in lene nogice nič boljšega! En mesec bi literate gor gonili kritiki, drug mesec bi literati šibali kritike. Garantiram, da bi to pripomoglo ne samo k boljšemu pishofizičnemu počutju, temveč tudi k slogi v slovenski kulturi.

  2. chef chef pravi:

    Če boš malo povprašal v šoli, ti bo 99 % mulcev zatrdilo, da je športna vzgoja njihov najljubši predmet.

    Drugič, pri športu ne štejejo samo fizični dejavniki, čeprav je res, da pri mladih fantih talent procentualno doprinese več kot pridnost in delo.

    Tretjič, pri športu ne gre samo za zmago, razen ko govorimo o vrhunskem športu. Rekreativec naj se s športom ukvarja za zabavo in za ohranjanje zdravega in estetskega telesa (tudi estetsko telo je umetnost). Strinjam se, da bi morali športni vzgojitelji mulcem tudi razložiti, da ne gre izključno za zmago.

    Četrtič. Iz OŠ se spomnim tudi kulturnih dnevov, ki jih je bilo po mojem celo več kot športnih. Žal so bili polomija. Na koncertu se je žvižgalo, v teatru svetilo z laserji, v muzeju svinjalo, ves čas pa tekmovalo, kdo bo ušpičil večjo svinjarijo.

    Dvanajstletnega mulca kultura ne zanima kaj dosti, OK, ti si izjema, pa jaz deloma tudi. Tako kot se ti dolgočasiš na atletskem tekmovanju, se osnovnošolec dolgočasi ob branju poezije.

    BTW: tudi jaz brcnem mimo žoge in dobim košarkarsko v glavo,a sem bil vseeno vrhunski športnik, le da na drugem področju.

  3. gazvoda gazvoda pravi:

    Do vrhunskih športnikov vse spoštovanje. Gre le za to, da je šport v šolah zelo slabo predstavljen, kultura pa sploh – in s tega izhajajo papirčki in žvižganje. Zato pa predlagam izbiro – vsakemu svoje.

  4. chef chef pravi:

    Se strinjam. Ampak potemtakem bi imeli dve skrajnosti:

    - zavaljene intelektualce in
    - fit primitivce :)

  5. ana pravi:

    Kar te ne ubije … Čeprav ne bom nikoli pozabila želatinastih nog, ki so vedno zataile na testiranju na 600m in so bila vsa mogoča laufanja jako mukotrpna, najbrž nimam pretiranih travm zaradi tega. Razen te, da mi športa nikoli ni uspelo zares vzljubiti, kar naj bi mogoče bil smisel športne VZGOJE. Hmmm.

  6. Tina pravi:

    Kavčič je zakon. Kr pogrešam ga. :)

  7. mnenje pravi:

    Športna vzgoja in kultura v šoli … oboje potrebno, oboje neustrezno predstavljeno. Učitelji bi morali biti popolne osebe. Učencem bi morali svoje področje predstaviti na najbolj zanimiv način, a hkrati ne bi smeli pozabiti, da obstaja več različnih področij, ki zanimajo otroke. Vse bi moralo biti na bolj kvalitetni ravni – med dvema ognjema je res preveč igrana igra, a otroci jo imajo (večinoma) radi in se želijo igrati. Kljub temu to ne sme biti vsa športna vzgoja – ponuditi jim je treba raznolike dejavnosti, da morda najdejo vsaj eno področje v športu, ki jim odgovarja. Enako je pri kulturi. Morda vsem ne leži poezija ali gledališče. Ravno zato jim je treba ponuditi vse in še več, da vse spoznajo in ugotovijo, da jih morda nekaj pa le zanima.

    Ampak učitelji so le ljudje in učni načrt jih sili v doseganje nekih ciljev in določenih načinov pouka. So pa tudi svetli primerki, ki se trudijo otrokom zagotoviti čim boljše otroštvo, odraščanje, mladost. take učitelje si zapomnimo in jih imamo radi.

  8. Sanjac pravi:

    Ogled tekme na stadionu. Zakaj? Zato ker ima OŠ Grm sloves športne šole, ker je bila organizacija državnega v njihovih rokah in logično, da bodo nekako privabil navijače oz. si jih zagotovil, da neb izpadl hecni.
    Bila sem že na mnogih državnih tekmovanjih in verjemi, ni ga bol žalostnega pogleda, kot pogled na prazno tribuno. In M. Križe to ve, zato je naredila tako kot je pač naredila. Že res da je bilo tisto popoldne mrzlo, da sem se jaz grela v hiši, medtem ko je mlajša sestrca sedela na unih tribunah in mati zaradi tega vzganjala paniko, ampak vzdušje je pa le bilo dobro- vsaj takšni podatki so prišli do mene.
    In pred M. Križe lahko dam le kapo dol. Ženska ve kaj hoče, naredi nekaj za ta cilj in mnoge usmeri na športno pot. Med njimi tud mene, za kar sem ji neskončno hvaležna.

    Glede razdelitve športnih in kulturnih dejavnosti je pa resnično mal nefer do kulturnikov, ampak vsaj dokler sem se jaz šolala na Grmu, smo imeli opcijo, da smo šli popoldne v opero, gledališče. Ni bilo obvezno, zato smo se na avtobusu pač znašli tisti, ki nas je to zanimalo.

  9. Tea pravi:

    Nisi bil edini, ki si imel U :) a se res vec ne spomnis, kako sva bla v trojkah na nasem mini stadionu in sopihala kt lokomotive, medtem ko je Tič odbrzel mimo naju z njegovo ‘posebno’ tehniko premikanja rok (btw, zaradi katere se mi je pri športni vedno zdel rahlo aroganten;) )?!? Se mi zdi, da sva mi2 prtekla skoz ciljno črto pol ure za njim. Ja, no, in pol mi je Majda dala U;)

  10. KatarinCa pravi:

    :D :D :D

  11. katka pravi:

    Sama trenutno hodim na gimnazijo, a sem imela z osnovnošolsko športno vzgojo podobne izkušnje. Saj je vse vredu s petinštirideset minutnim pretegovanjem med poukom, ki traja od sedmih zjutraj pa do treh popoldne. Le da obstaja zelo malo učencev, ki se jim dejansko da premikati, tako so ure športne vzgoje večinoma kolektivno lenarjenje, kjer si lahko punce lakirajo nohte in se same sebi zdijo strašno frajerske, ker jim učiteljica (ki ji tako ali tako dol visi, ali pa se je naveličala nadirati) nič ne reče. Edini, ki jim nikoli ne zmanjka energije, pa so seveda fantje – ti pa seveda vsako uro, čez celo leto, igrajo le eno… nogomet (kaj vidijo na tekanju za žogo, nikoli ne bom razumela). Sedaj, na gimnaziji, je malo drugače. Tu so tudi kronični lenivci prisiljeni telovaditi, saj je športna vzgoja veliko bolj resna. Kar je tudi veliko bolje, saj je ura aktivnega gibanja nadvse koristna ob nenehnem sedenju.
    O kulturnem izobraževanju v osnovnih šolah se ne more govoriti. Ker ne obstaja. Kulturni dnevi običajno potekajo takole: ob nenormalno zgodnji uri nezainteresirane učence učitelji strpajo na avtobus, nato hitijo od ene ogledne točke do druge, od enega vodiča do drugega, učenci so zopet strpani na avtobus in ob koncu dneva učenci ne vedo nič več, vodiči so na koncu z živci, učitelji pa jih nimajo več, ker se je eden izmed učencev stepel z vodičem, drugi je uničil nek muzejski eksponat, tretjega pa so zgubili nekje na poti. Če se je kdo izmed učencev slučajno veselil kulturnega dneva in se ga udeležil z dejanskim zanimanjem, pride domov nezainteresiran in zbit.
    Kultura in šport sta zelo zelo zelo pozitivni stvari. A če te zanimata, se ju moraš udeležiti sam.

  12. dijakinja pravi:

    Nič drugega ne bom rekla kot to, da so se mi pravkar odprla nebesa. Nisem si mislila da bom brala svojo življenjsko zgodbo in frustracije v zapisu nekoga drugega, ker se mi je vedno zdelo, da čist vsi mislijo da si luzer če nimaš pojma o športu. Tako da hvala za tole nebeško luč:)

  13. dijakinja pravi:

    “Prosperira le tisti mulec, ki konec dneva v soju žarometov stopi na zmagovalno stopničko, medtem ko žalujoči ostali čakajo, da bodo že enkrat lahko šli domov na vroč kakav.”

    To me je pa totalno ubilo. Na najboljši možni način :)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.