Zakaj je filmska kultura pomembna?

Sobota, 27. oktober 2007

Zato, ker brez nje nastanejo taki prispevki.

Avtorju bi bilo treba povedati, da je spremljanje napisanega teksta in govorjenega besedila izjemno težavno, zato sem se moral prav potruditi, da sem lahko hkrati bral in spremljal to filmsko bistroumnost. Če bi torej umetnik imel nekaj minimalnega pojma o ustvarjanju filmov, bi svoje globoko sporočilo lahko bolj uspešno prenesel med ljudstvo, med katerim je po novem vsak peti naklonjen podobnemu razmišljanju. Ampak dobro. Naj tale videoart služi samo kot droben uvod in majhna zanimivost, kaj lahko poleg vseh čudovitih stvari omogoči pretirana demokratizacija interneta.

V sredo sem bil (literarni) gost na litijski gimnaziji. Na svoje presenečenje sem naletel na številno občinstvo, večinoma sestavljeno iz dijakov — bejž, no? —, odličnega moderatorja, ki jih še nima osemnajst, ter na zelo dober odziv, saj so se vprašanja kar vrstila. Žal mi je bilo, da sem zamudil uvod v večer, ko so debaterji pripravili debato, ki se je vrtela okoli vprašanja o literaturi, konkretno: ali branje osvobaja? Na srečo sem ujel vsaj del debate. Še posebej je presenetila negativna stran, saj so našli presenetljivo dobre argumente proti. Najbolj zanimiv je bil gotovo primer bestsellerjev, ki so po njihovem mnenju večinoma knjige brez umetniške vrednosti in so najbolj brane, kar pomeni, da ljudje niso sposobni sami odločati, kaj si želijo brati in se zato po lastni volji zapirajo v ozkoglednost in ne razvijajo pravih vrednot, ne širijo znanja, prej nazadujejo kot napredujejo.

Vse to me je precej spomnilo na vročo debato, ki smo jo imeli okoli moje objave, naslovljene Jesenska sonata. Priznam svojo napako, saj očitno nisem bil dovolj jasen v tem, kaj sem hotel povedati. Vse skupaj je zašlo v ekonomsko plat filma, ki me sploh ne zanima, očitno pa je blazno interesantna ogromnemu številu ljudi, ki o njej tako radi polemizirajo. Zato sem potegnil eno ugotovitev, za katero se dobro zavedam, da je grdo posploševanje, ampak bom tvegal:

Slovenskega gledalca bolj prizadene to, da je bil film drag in ima malo gledalcev, kot pa to, da je slab umetniški izdelek.

Ploskajo umetnikom, ki so gledani/poslušani/brani, ker je to največji in najmočnejši argument. Če ekonomska računica opraviči umetnost, potem je vse v redu. Ta zaskrbljenost nad državno blagajno je prav impresivna, saj je “mrkaićevstvo“ še bolj razširjeno, kot sem si mislil. Miselnost negacijske skupine debaterjev je dokaj strašljiva resnica, čeprav na videz govori o drugih stvareh, kot jih jaz poudarjam. Če njihove argumente malo premešam in jih navežem na film, je fraza “gledanje osvobaja” izrazito negativna, saj ni važno, kaj film prinese gledalcu kot umetnost. Važno je, da na prvem mestu opraviči svoj denarni vložek in na drugem mestu zabava.

Priznam, umetnost je tudi posel in sprostitev. Hkrati pa zaradi krize, v kateri je, film vedno znova zamuja priložnost, da bi bil aktualen, kritičen, inovativen, kontroverzen, da bi gledalce spodbujal k razmišljanju, da bi jih vznemiril in navdušil, da bi jim dal misliti. To je tisto, kar bi moral gledalec zahtevati od slovenskega filma in do česar ima vso pravico. Prekleto žalostno pa je, da se gre producenta in zabavljača, ki nesebično skrbi za državni proračun.

Torej: kaj si zares želite? Neškodljivo in dobičkonosno filmsko industrijo? Tega na tako majhnem trgu nikoli ne bo. Morda pa si le želite filmov, ki bodo sedmo umetnost sčasoma približali veljavi, kakršno ima slovenska knjiga, in zaradi katerih se bo o filmski umetnosti govorilo spoštljivo — pa čeprav bo zaradi njih ena luknjica v državni blagajni več? Na dveh stolih sedeti je zelo zelo težko.

Pa še eno konkretno vprašanje: povejte mi naslove enega ali več tujih filmov, ki so vas v zadnjem času tako navdušili, da bi si želeli, da bi nekaj podobnega videli tudi v materinščini?

Tisti “film”, ki sem ga objavil na začetku, je precej zanimiva zadeva. Če vam ga je uspelo pogledati do konca, boste ugotovili, da je zadnjih nekaj stavkov čisto spravljivih. Gre za mehčanje nestrpnosti, ki je zelo fin način, da se izogneš obtožbam. “Disclaimer” pač. Gre za film z namenom in izrazito poanto, skoraj didaktičen film, bi lahko rekli. Bil je zastonj, avtor ni hotel državnega denarja, tema je zelo ljudska. V trenutku, ko to pišem, ima film 15.038 »gledalcev«. Po priljubljenih standardih gre za enega večjih uspehov slovenskega filma zadnjih let. Vsebina pa itak ni pomembna, če nismo zanj plačali.

PS: Vem, da vsi ne mislite tako, da ste o tem pisali že v odgovorih na prejšnjo objavo. Veliko vas je, ki o filmu razmišljate itd. Vsega tega se zavedam, kot tudi tega, da bom za določene ljudi vedno pisal le in samo traparije in klevete. Zato raje razvijmo kako pametno debato, kot da me vedno znova opozarjate na to. Hvala.)

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 27. Oktober, 2007 ob 19:06 v kategoriji Film, miks.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

23 komentarjev na “Zakaj je filmska kultura pomembna?”

  1. Rado Rado pravi:

    Odlične povdarke si dal Nejc!.

    “mrkaićevstvo“ je resen pojav, ki je zajel tudi povsem povprečne, najpogosteje potrošniško usmerjene ljudi. Živijo namreč v lažnem prepričanju, da če bo šel manjši kos pogače za kulturo, bodo oni dobili več na krožnik.

    Vraga bodo dobili!

  2. fifi pravi:

    Prispevek na Youtubu pač ni povezan samo s filmsko kulturo, kot praviš v naslovu, ampak še z marsičem drugim. Groza!

  3. HeavyD pravi:

    Film je zelo pomemben za nacionalno identiteto. Mislim, da se na mladih že ful pozna, da enostavno ni vsaj približno dobrih domačih filmov, ki bi samo prikazovali kako živi nek povprečen Slovenec. Socialnih tem je v naši deželici nešteto, ki bi bile lahko podlaga za vrhunski film. Prepričan sem, da se igralcem nebi bilo treba dolgo pripravljati na vloge.

  4. Nick Laos pravi:

    Želim si uprizoritev Tavčarjeve novele 4000.

  5. nimiy pravi:

    s filmom, o katerem je pač tu večinoma govora, je tako kot z dizajnom. ne gre za umetnost, ampak za obrt. mislim da je to prvo, kar se mora nekdo, ki se s filmom ukvarja, zavedat. in obrt je pač treba obvladat, če ne ni kvalitete. dober dizajn človeka vedno pritegne, pa če o dizajnu ima kaj pojma, ali pač ne. s filmom je isto.

    druga zadeva pa je ta čudna logika, po kateri naj bi bil film, ki je komercialno neuspešen, neuspešen zato, ker je preveč “umetniški”. v točki, ko nas sprašuješ o tem, ali si želimo komercialno uspešnih filmov ali pa filmov z umetniško vrednostjo, dobivam občutek, da se tebi zdi, da je pravi izziv v tem, da se snema kao umetniške filme, medtem ko je pa snemanje filmov, ki bi polnili dvorane, otročje lahko posnet. in jaz pravim, pa da vidimo. slovenska kinematografija ni sposobna posneti niti ene same prave akcijske scene, ki ne bi izpadla kot “bad joke”, potem bi se pa radi šli neke filmske umetnike.

  6. Nataša Nataša pravi:

    Zelo bi bilo zanimivo videti film, posnet po Mazzinijevem Zbiralcu imen.

  7. Pris Pris pravi:

    @ Nataša: Tudi jaz sem že večkrat pomislil na to. Zelo filmsko napisan roman.

    Ali je bil sploh že kdaj posnet kakšen slovenski sci-fi film?

  8. Nataša Nataša pravi:

    Verjetno ne. In če bo, upam da ne po Mihi Remcu.

  9. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    filmi, ki sem jih zadnje čase gledal in so name naredili vtis:

    oldboy, cashback, 300, sin city (ta dva sta res “bestsellerja”, ampak ne gre za glupa filma), če gremo pa še nazaj, pa filmi kot so north by northwest, citizen kane ipd… filmi, ki če (mestoma) nimajo dobre zgodbe, imajo pa vsaj za umret dobre lokacije :)

  10. Fetalij W. Tyschew Fetalij W. Tyschew pravi:

    aja, iz teh, ki sem jih naštel, bi definitivno najbolj izpostavil cashback in oldboy-a. take filme bi rad videval.

  11. gazvoda gazvoda pravi:

    nimiy je rekel: dobivam občutek, da se tebi zdi, da je pravi izziv v tem, da se snema kao umetniške filme, medtem ko je pa snemanje filmov, ki bi polnili dvorane, otročje lahko posnet. in jaz pravim, pa da vidimo. slovenska kinematografija ni sposobna posneti niti ene same prave akcijske scene, ki ne bi izpadla kot “bad joke”, potem bi se pa radi šli neke filmske umetnike.

    To si fajn napisal. Filmov, ki polnijo dvorane, sploh ni lahko posneti. Razlika pa je, če je film kao namenjen, da se dvorana napolni, v resnici pa pade na vseh izpitih kvalitetnega filma. Mislenost, da mora nastati film, ki bo komercialno uspesen, je po mojem tista, ki je najbolj zgresena, vsaj v nasem okolju – marsikateri film lahko preseneti v gledanosti, pa je hkrati tudi dober umetniški izdelek. Sinteza je mozna, ampak tezka. Glede akcijske scene je pa tako – v slo filmu je pištola vedno videti smešno, ker nismo družba, ki je tega vajena. Tu ni vse samo v obrti. Dobra obrt se ne kaže samo v akciji, ampak marsikje drugje – tudi v dobri dialoški sekvenci, ko dva sedita za mizo, recimo.
    Vidim, da se je pojavila želja po slo zf filmu :) To bi bilo super. Ampak ker kakega celovečerca nekako ni na vidiku, bi priporočil kratek film, ki je letos nastal na Akademiji kot diplomski film – naslov je Embrio, režiser je Boris Dolenc. Ni samo ZF, je tudi odličen kratek film. Če ga imate kje priložnost videti, ga toplo priporočam.

  12. simonarebolj simonarebolj pravi:

    V vsakem primeru bi radi gledali polnokrvne, drzne filme, s strastjo. In prav gotovo ne samopsihoterapije in nič drugega.

    Filmov, ki ne potrebujejo nevemkakšnega budžeta in so se zapisali v sam vrh kinematografije, se ne manjka. Dogville bi lahko posnel Slovenec, vse Ozonove filme, potem provokativne Clarkove, pa tudi kakšen hollywoodski Monster ali The Others itd. itd.

    Seveda pa so vsi zgoraj omenjeni filmi konceptualno in scenaristično odlični in se predvsem izogibajo stereotipom kot nosilcem poante sami po sebi, s stereotipi kvečjem obračunavajo, malo se potrudijo tudi z zgodbami … mejdun.

    Strinjam se z ugotovitvami, da pri nas šepa scenaristična plat medalje (glede na to, da igralska očitno več ne oziroma ni potrebno ponujat vlog prijateljem, ki niso pripravljeni na filmski zalogaj). Vendar pa ne v smislu, da dobrih scenarijev ne bi mogli dobit ali da jih celo že nimamo, ampak se jim preprosto ne ponudi priložnosti!!! (Kdo selekcionira in deli bonbone? Na kakšni podlagi, s kakšno referenco?). Misunderstanding se začne že kar na AGRFTju. Vsak ambiciozni študent filmske režije avtomatično meni, da bo postal tudi odličen scenarist???? Hvala bogu tako ne mislijo študenti gledališke režije in celo razumejo, da je treba preprosto dobro režirat in za to poiskat primerno dramo. Če kasneje kakšen Jovanovič postane tudi uspešen dramatik, pa je prej povsem dobrodošla izjema kot pravilo. Mentorji filmske režije veselo vsake toliko časa razglasijo, kako si želijo kakšnih fajn scenarijev. Razpisujejo celo natečaj za Grossmannovo nagrado in kaj se zgodi??? Nič posebnega. Vsi se trudijo pisat svoje scenarije, po katerih trenirajo režijo in tako nameravajo tudi v bodoče delovat, ob tem, da je scenaristika še posebej zapostavljena učna lekcija na tem faksu. Ko sem nekemu profesorju omenila ob priložnosti, čemu javkanje o zaželenosti scenarijev, če vsi bodoči in že delujoči režiserji pri nas snemajo le po svojih umotvorih, je odvrnil, da je to zato, ker mora režiser začutit scenarij in očitno nobenega drugega ne začutijo, kar je pogoj za dobro delo. Fjasko totalen!!!!! Več kot očitno je bilo namreč že leta, da režiserji s svojimi scenariji predvsem dočutevajo sebe. Logično, da jaz najbolj čutim svoj dolgcajt kot veličasten, vprašanje pa je, ali sem uspela pridobit občutek za dober material, kamor zlijem svoj avtorski izraz (če bi bila režiserka)!!! Menim, da se čuti predvsem en prazen nič, niti se ne spodbuja klime, da bi znali začutit dobre štorije, da bi si želeli bit drzni in ne tako samopomilovalni in sterilni, vsi v pričakovanju, kako se jih bo hvalilo za njihove silne, tako prijazne emocije, tako stereotipne prigode on and on and on …, ker so pač Oni, ki Sebe tako globoko čutijo in svoje probleme.

    Potem gre za razne lokalne všečnosti, ki nimajo veze z objektivnim pogledom na film. Da se zgodijo Ruševine s spet skrajno stereotipnimi štorijami v odnosih in skrajno stereotipnimi liki (mutasta ljubica, trpeča histerična žena, prevara ali ne prevara … Jok!), ampak bojda smo gledali trening filmske igre na platnu, s čimer bi morali bit blazno zadovoljni. Nekaj, kar je sicer pogoj za dober film. Videla sem pa igralce, ki so se šli psihoterapijo po vzorcu Kriči in daj vse smeti potlačene jeze iz sebe! In so vpili in vpili in vpili … vloge pa od nikoder. Vloge, prepričljive v stilu Polone Juh v Pod njenim oknom ali Sonje Savić, Gregorja Bakoviča v Odgrodogroba itd.

    In vse skupaj se je poznalo tudi na letošnjem festivalu. Toliko pretencioznih obrtnih poskusov, pa tako vodene zgodbe in tako sterilna prežvečena sporočila. Presežek pa praktično zavrnjen. Slišala sem mnenje, da je Estrellita tako dovršena in popolna, da gre “kritiku” že na živce, ker je lepo videti kakšno napako in več duše. Dokler bomo tako sočustvovali z zanič filmi, ker hlapec pač najbolj sočustvuje s porazi, pač ne bo naklonjenosti dovršenim projektom. Po priznanja bodo hodili čez mejo. Snemalo pa se bo po s sočutom do avtorjev pofočkanih scenarijih – zanič.

  13. artaud pravi:

    Recimo film o mladih, ki postajajo vedno bolj nestrpni in ki bodo dozoreli v … hudodelce iz Slakovih Hudodelcev že ne. ta film bo morda kdaj kulten. slava Slaku.

  14. Axa pravi:

    Ja, strinjam se s simonorebolj: manjka predvsem dobrih scenarijev, ti pa ne nastanejo sami od sebe. Tudi niso samo posledica avtorjeve genialnosti, ampak v veliki meri obvladovanja obrti. Te pa se svenaristi pri nas nimajo kje naučiti, če ne štejem raznih Scenaristik za telebane”. Ko bo AGRFT dobil oddelek za scenaristiko in ko bo ta deloval nekaj let, se lahko nadejamo spodobnih scenarijev. Do tedaj pa bi bilo dobro, če bi se kak nadebuden scenarist podal študirat vsaj v Beograd, če že ne v Prago ali kam – kot so nekoč za številne druge filmske obrti, za katere pri nas ni študija.

  15. simonarebolj simonarebolj pravi:

    “PS: Vem, da vsi ne mislite tako, da ste o tem pisali že v odgovorih na prejšnjo objavo. Veliko vas je, ki o filmu razmišljate itd. Vsega tega se zavedam, kot tudi tega, da bom za določene ljudi vedno pisal le in samo traparije in klevete. Zato raje razvijmo kako pametno debato, kot da me vedno znova opozarjate na to. Hvala.)”

    O tako zaželeni pametni debati s strani Gazvode pa ne duha ne sluha.

  16. Nick Laos pravi:

    ziher še zmeraj analizira tvoj komentar

  17. Blazz Blazz pravi:

    haha kontejnerus, nisem vedel da pišeš blog :)

  18. Ana pravi:

    film po knjižni predlogi Zbiratelj metuljev.
    Neznankino pismo (francoski film) strašno všečno.
    Kot voda za čokolado (knjiga in film).
    Amelie Poulainove ne more več nobena oponašat …niti približno ;)
    Parfum
    Chocholat
    The Dreamers
    filmi s Cate Blanchet…

    ….v materiščini – kera dovršenost potrebna!

  19. markopigac pravi:

    Slovenski filmi – predvsem tisti “umetniski” – zame niso omembe vredni. Sicer pa tudi sami ustvarjalci niso kaj prida. Ce nimas moznosti za “efekte” in dobro sceno, se pac potrudis na dialogih. Ki so najpomembnejsi. Mi se ne znamo nikjer potruditi.

  20. gazvoda gazvoda pravi:

    simonarebolj: debate iz moje strani ni zaradi izogibanja, ampak pomanjkanja casa. :(

    Glede scenarijev – tudi v tujini ni pravila, saj si mnogi reziserji sami pisejo scenarije (tudi nekateri tisti, ki si jih nastela). Mi preprosto nimamo trga, ki bi kakorkoli zivel scenariste. Drugje gre pac tako, da reziser dobi nekaj scenarijev (ce je uspesen, se jih otepa), izbere enega, dela na njem (ali pa tudi ne) in nato posname film. Celovecerni scenarij pa je projekt, ki je zahteven in dolgotrajen. In glede na to, da posnamemo dva do tri filme letno, se nasim scenaristom res ne splaca ustvarjati. Kot da bi se šel učitelja smučanja v Sahari. Se pa strinjam, da je scenaristika hudo podhranjena s strani pedagoškega dela (zanima me, kaj se kaj dogaja z Mazzinijem in njegovim “kazanjem jezika”? A to še obstaja, če morda veste?). Ti pa lahko iz lastnih izkušenj povem, da se situacija izboljšuje, saj se je pouk scenaristike na AGRFT okrepil z Miroslavom Mandićem (http://www.imdb.com/name/nm0541806/, ceprav so podatki skopi), se pa strinjam, da ne bo dosti drugače, dokler ne dobimo smeri za študij scenaristike. Ampak tudi če študij bo – na TVju se vse manj snema po originalnih scenarijih, bojijo se vsakega tveganja… tudi sedanje produkcije ni toliko, da bi scenaristi delovali na kaksni nanizanki kot “team”. Tako da se absolutno strinjam – gre za precejsen problem.
    Vem pa, kje tebe najbolj čevelj žuli in se strinjam – dober režiser ni avtomatsko dober scenarist. Ampak v tej skopi ponudbi tako scenarijev kot priložnosti se režiser hoče izkazati in povedati čim bolj “svojo” zgodbo. In tudi tisti filmi, ki si jim naklonjena, so nastali po takem kopitu. Spet pa smo pri začaranem krogu, ki sem ga že tolikokrat omenjal, da si grem že na živce. :)
    Imate pa zanimive predloge. 4000, na to sploh pomislil nisem. Me čudi, da ni vmes kakega Svobodnega sonca in Krsta. :)

  21. simonarebolj simonarebolj pravi:

    @Nick Laos:
    Hihi … Hvala za smeh … Evo, mu je že uspelo!

    @Gazvoda:
    Pomanjkanje časa je verjetno zaradi izjemno poglobljenega urjenja v scenaristični domišljiji in napredni režiji ….

    Valda, da razumem … Samo frc je bil.

    Ampak na večinski del obrazlage se pa ne bom dala kar tako. Seveda sem pričakovala sklicevanje, da veliko, predvsem evropskih, režiserjev hkrati predstavljajo tudi scenariste svojega projekta, vendar so to še vedno posebej obojestransko nadarjene in izurjene osebnosti!!! Izjeme! Sicer je veliko bolj konstruktivno, da se to ne počne. Pri nas pa je to kar samoposebiumevna praksa!!!!! V tem je velika razlika. Še posebej če se izkaže taka praksa za povsem neutemeljeno in neproduktivno. Namreč v državi, kjer scenaristika kot program že itak izrazito šepa oziroma ne obstaja, bi se morali toliko bolj trudit, da bi privabili kakovostne in izvirne pisce! Vem, da bi profesionalni scenaristi, ki bi jim bila to glavna okupacija še težje preživeli kot režiserji, torej približno tako težko kot pisatelji, ampak s štukanjem z drugim delom, bi šlo. Vem, kako mukotrpno in večplastno delo je pisanje scenarija, v kolikor zadevo vzameš zares, zato še toliko bolj menim, da se klima avtomatizma scenarij+režiser ne bi smela zakoličit, ker scenariji ne nastajajo, kot bi morali, ampak na horuk, poleg vsega jih večina po logiki napiše zanič (v stilu čutim Svojega Velikega … drugi pa nič). Čutiti je namreč treba znat svet okoli sebe, izurit empatijo, pridobit na nosu za dobro zgodbo, potem je pa še obrt itd. Skratka, mislim, da se pravo čutenje trenira prej na tuji plantaži kot pa na svoji, ki jo imaš že v kali najraje. Kako na tak način mladi, ambiciozni, po opravljenih sprejemci polni sami sebe lahko pridobijo na objektivni ustvarjalni distanci, če so celo s strani mentorjev spodbujani, da se igrajo samo s svojim pimpekom. Dobimo pač na velika platna neke masturbatorske vragolije avtorjev, ki se prav nič globoko ne dotaknejo nas. Ni fuka!
    Recimo, da je Cvitkovič pri nas primerek nadarjenega, kvalitetnega scenarista. In sem fasala izjavo, da je boljši scenarist kot režiser. In pravim: “Hvala bogu!” Raje boljši scenarist, pa malo manj dober režiser kot obratno. Ker slabega scenarija še tak režiser ne obudi od mrtvih (čeprav se da marsikaj, sigurno … ampak čemu tvegat! … in to celo pri tako majhni letni produkciji! …).

    Ja, vem. Scenaristika “Kazanje jezika” nekako še malo miga, prav živi pa ne. V ponos jim je zavračan Kutin, pa slohitič Petelinji zajtrk so skupaj drilali … kar se zadnjega časa tiče. Sicer pa taka scenaristika kljub po hollywoodsko dobro izpiljenosti Mazzinija in več kot dobrodošlem smislu in znanju v Beogradu študirane in uspešne Ane Lasič ne more zaživet, če za scenarije preprosto ni interesa! In vedno prikoritijo neki diletanti s polprojekti (z izjemami seveda, ki pa imajo prej težave, ker so izjemni, kot ne). Študenti bi se tudi lahko malo bolj zavzemali za dobre scenarije in konec koncev za film. AGRFT je tiho, kot bi muca jezik popapcala, še dobro, da je Gazvoda odprl blog in kakšno zine. Ana Lasič je na primer kot profesionalna scenaristika očitno raje prešaltala na pisanje dram, kot da bi pomislila na kakšen slovenski film. Zakaj neki??? Verjetno ne namerava zgolj asistirat kvazivelikim. Podhranjenost se še da kompenzirat … da ti bodo pa srali po glavi in te še obravnavali kot nebodigatreba pisača, ko vendar vsi režiserji hočejo pisat svoje fantazme na s pet strani na sto razvlečenega muštra, pa res ni razloga.

    In vem za Mandića. Z mnenjem se pa ne bom pokakala … he, he …
    Pouk je nekaj vreden samo za že nadarjene in Pika! Za te bi bil pa kontradiktoren team Lasič in Mazzini povsem in celo zelo kvaliteten, če bi zadevo kontinuirno in zares zastavili. Pokaži jezik z dvema terminoma po par zabavnih dni v Trenti tudi v to bit pač ne more. Bolj šnel kurz svetovanje …

    Sicer pa upam, da si po Mazzinijevsko tudi dovolj vizualen tip … he, he … in bomo dobili novega tako obetavnega filmarja, da ga bodo nagnali v tujino. Vso srečo! In kar se mene tiče, se lahko tikava. Tudi ko boš blogal iz kakšne Nemčije s kamero na rami.

  22. markopigac markopigac pravi:

    nejc, ne morem se strinjati. nase okolje in nasi pisci dajejo toliko manevrskega prostora za dober scenarij, da ne potrebujemo tujih. ceprav danasnji cas ponuja marsikaj in je reziserju brzkone vse na “dohvatu ruke”. menim, da se nasi ustvarjalci se vedno prevec opirajo na filmske sklade, poznanstva in tuj denar. manj pa na lastno angaziranost. skoda.

  23. markopigac markopigac pravi:

    p.s. napisem ti scenarij za film. priskrbim igralce. ti ga pa reziras, velja?
    (ogled filma bo zagotovljen)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.