Arhiv za December, 2007

Nekaj za “pod smrekco”

Ponedeljek, 17. december 2007

Vsaj tako rečemo pri nas, ko si kupimo kaj za božič: “Tole je pa za pod smrekco.” Zato jo bom najprej postavil, takole:

tree.jpg

Zdaj pa še nekaj za pod njo:

http://www.goga.si/vevericam_nic_ne_uide.pdf

Tole je elektronska oblika (pdf file) moje prve zbirke kratkih zgodb, Vevericam nič ne uide. Lahko jo berete direktno na spletu, lahko pa jo potegnete dol, si jo natisnete… kakor vam drago :) Idejo za objavo knjige na internetu sva dobila skupaj z urednikom Damijanom Šinigojem, razlog pa je preprost – pred izidom je namreč moja nova knjiga kratkih zgodb z naslovom Fasunga, ki je še v pečici, ampak ji ne manjka dosti, da bo pečena. Malo brezsramne samopromocije mi pa le dovolite… :)

Da pa ne bo ta prispevek le o obdarovanju in obdarovanih, je na mestu, da spregovorimo o najbrž najbolj razburljivem “gizmu”, ki si ga lahko privoščite ta hip. Gre za “revolucionarni” Amazonov Kindle, ki je v bistvu zelo preprosta zadeva – digitalni bralni pripomoček, ki nadomešča knjigo. Kar ni nič novega, saj je recimo Sony predstavil nekaj podobnega.

Bistvena razlika pa ni v uporabnosti, saj sta oba izdelka pač mobilna pripomočka za branje tekstov v digitalni obliki. Kindle stopi korak dlje s tem, da je postal nekakšna vzporednica Applovim iTunes v svetu knjig – s Kindlom se namreč priklopite na internet in iz baze knjig (trenutno 90,000, gotovo jih bo še več) potegnete tisto, ki vas zanima – in jo pač preberete. Ni čudno, da je izdelek povzročil precej razburjenja med založniki, saj napoveduje počasno smrt knjige v papirnati obliki. A CDji vseeno še kar vztrajajo, čeprav jim mp3-ji precej mešajo štrene. Nenazadnje pa ima papirnata knjiga tako močno zgodovino, da jo Kindle gotovo ne bo ubil, še posebej zato, ker gre za pionirsko zadevo, ki je za povprečnega potrošnika predraga in tudi njena zanimivost in uporabnost izven Amerike je vprašljiva (za zdaj!). Pa tudi šarm knjige, ko jo vzameš v roke, ni za odmet, a ne? Vseeno pa gre za nazornega pokazatelja tega, kar nas čaka v prihodnosti. Internet je postal najbrž največja grožnja založništvu in posredno tudi trgovinam, kajti če bo nudil vse, za kar moraš drugače vzeti pot pod noge in plačati več, iz naslonjača in ceneje, je strah upravičen. Najbrž je taka prihodnost neizbežna in bližje, kot si mislimo, vendar nisem niti približno analitik, da bi si upal kaj napovedati. Edino, kar me straši, je to, da se sam ne morem odločiti, če mi ta Kindle “dogaja” ali ne. Pri knjigi je pač tako, da ima strahospoštovano tradicijo. Vsak napredek je skoraj herezija. Hkrati pa… a ni čas, da tudi branje malo “posodobimo”? Vsebina bo ostala enaka. Samo medij bo malce pridobil na privlačnosti. No, ja… kakor za koga. Glavno, da se bere.

  • Share/Bookmark

Boljši časi za najine sanje

Sobota, 8. december 2007

December mi ne gre na živce, še posebej če je mil s snegom, kot je bil lanski. (Upam, da bo tudi letošnji.) Če se zapletem v pogovor o božiču in podobnem, se vedno polariziramo: enim je božič in veseli december nasploh nekaj najboljšega po narezanem kruhu, drugi pa veselo preklinjajo vso to kapitalistično norijo. (Kdo jih pa sili, da se je udeležujejo?)

Oba tabora mi gresta na živce in se mi zdita trobljenje v isti rog, samo iz različnih smeri. V obeh primerih gre za napihovanje. Meni je december pač december, hecen mesec, čeprav se ponavadi polenim in spijem preveč kuhanega vina, nato pa kupujem knjige, ki sem jih že prebral in se mi zdi, da bi jih še enkrat, čeprav mi v resnici sploh niso bile všeč. Tako me po pohodih po Ljubljani ali Novem mestu izrazito zmoti le ena stvar: glasba.

Lučke so fajn, ker vsaj malo ubijejo meglo. Jelke so smešne, ker so osamelci v betonskem kraljestvu. Moj najljubši okrasek so joggerji, iz katerih se vedno kadi kot iz dimnika, ko prisopihajo mimo. Ampak glasba … — o, Jezus!

Spomnim se, da je bil eden izmed prvih CD-jev, ki smo jih imeli v naši hiši, tisti z božičnimi hiti Mariah Carey, davnega leta 1994. Pač, živahne pop priredbe božičnih klasik. Dandanes bi bil srečen, če bi me spremljale v mestu. Tako pa vedno, ko maširam po Prešercu, slišim sledeče:Metallico (?)Jingle Bells tehno venček“Na božično noč”, ki je sama po sebi čisto simpatično patetična pesmica, ampak seveda jo dobim v nekem čudaškem DJ turbopolkasvizec remiksu.

Mimogrede, spot je prav preroški: American Beauty pred American Beauty). Naključna božična uspešnica (remiks, seveda). Vse lepo in prav, je le božični čas.

Bi si pa definitivno želel slišati moj najljubši božični komad, ki nekako pooseblja tisto, kar je po mojem skromnem mnenju božič. Gre za legendarno pesem Fairytale of New York skupine The Pogues, ki se v nasprotju z 99% božičnih melodij začne s tem, da je nekdo pijan. Kar priznajmo si, to je najboljši ubijalec božične osamljenosti. Pesem se tu ne ustavi, ampak nadaljuje z besedami kot “faggot”. V videospotu se McGowan in MacCollova tudi kar malo stepeta, takoj za tem pa sledita verza “Lahko bi bil nekdo” in odgovor: “Ti in vsakdo”. Kar je za božično pesem precej kontroverzno. Morda ji je to vzelo prvo mesto na lestvici (menda so zmagali Pet Shop Boys), kar je razumljivo. A MacGowan na koncu vseeno zapoje, da je “zgradil sanje okoli [tebe] nje”. In pesem se počasi izteče.

No… tako nekako jaz vidim božič. Nekaj, kar je čisto vsakdanje, a je postavljeno v tak čas, da izsili intimo — včasih uspešno, včasih neuspešno. In se pije in pretepa … pa tudi objema in gradi boljše čase za naše sanje.

Mimogrede, poglejte si tole verzijo, brez tragično pokojne Kristy in tragično zapitim McGownom. Tu na izpitu padejo tako tisti, ki prezirajo vso toplino božiča v hladnih mesecih, kot tudi tisti, ki vidijo samo luči, ne pa nujno tudi temo, ki ostane, ko ugasnejo. Morda pa je Njujorška pravljica le preveč iz nekega drugega časa.Sem se pa spomnil, da imam darilo za vas. Samo še zaviti ga moram. :)

  • Share/Bookmark