Arhiv za December, 2008

Pa dajmo…

Ponedeljek, 15. december 2008

Očitno stvari ne smejo biti nuja, da postanejo zanimive. :) Odličil sem se obnoviti blog, ker zadnje leto prejemam kar nekaj komentarjev na stare objave, ki jih puščajo zanimivi osebki z željo, da bi stopili v stik z mano. Ko ali če bom pri času, bom kaj napisal in objavil. Podobno bo tudi z odgovori na mnenja. Za začetek pa ena kratka zgodba (drugače se že povaljuje nekje na internetu), nelektorirana in potrebna prečesavanja, ampak sterilen otrok itak ne obstaja. Morajo malo dreka pojesti, da so zdravi.

______________________________________________________________________________________________

MODRO NEBO

(c) Nejc Gazvoda

<!– @page { size: 21cm 29.7cm; margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –>

Včasih še vedno sanjam, kako se nisem mogel odločiti.

Rdeč prt na kuhinjski mizi. Rumene zavese od cigaretnega dima.

Mama. Samo v sanjah ima veliko večje, rdeče oči.

Jaz pa jokam in se potim.

„No, daj, povej mi, Gregi.“

Potem pa se zbudim in sem srečen, ker sanj nekaj časa ne bo več.


*


S Klemenom sva streljala v tarčo. Jaz nisem dobro streljal, on pa.

„Umetnost je, da zadeneš isto luknjo večkrat,“ je rekel in mi pomežiknil.

Potem sva se malo pošalila na račun žensk in njihovih lukenj. Mračilo se je, ko sva končala. V garaži je bilo prijetno hladno in tam sva se zadržala kar nekaj časa. Razložil mi je vse o beretti.

„Berreta M 92. S tem si streljal danes, a veš to, prijatelj moj,“ je rekel Klemen in mi pomežiknil, na kar sem mu takoj odgovoril s tem, da sem pomežiknil nazaj. Pištolo je položil na dlan in stegnil roko proti meni, kot da mi ponuja arhivsko vino.

„Letnik 1976, oficir jo je izgubil, ampak se je našla pri meni, a ne,“ je rekel in se suho zahehetal. Zahehetal sem se nazaj, da bi bilo videti, da razumem, o čem govori.

„Tukaj lahko streljava, tukaj ni problema. Bolje pa, da nihče ne izve, da jo imam, a ne?“

„Itak,“ sem rekel. In pomežiknil. In se na suho zahehetal.

Pištolo je spravil v škatlo na vrh police ter jo potisnil za zabojček z orodjem.

„Še nekaj imam,“ je rekel in se nasmehnil, nekam prestrašeno, z otroškim obrazom, čeprav je bil komaj kaj mlajši od mene. Steklenico z žganjem je imel skrito v zaprašenem glinenem teglcu z veliko razpoko po sredini.

„A nisi nehal?“ sem ga vprašal.

Pogledal me je izpod čela in potegnil iz steklenice.

„Tisti, ki neha, se lahko kdaj pa kdaj prekrši. To ti izostri karakter,“ je pojasnil in mi podal steklenico.

Klemen se je naslonil na steno, zaprl oči in se nasmehnil. Ponovil sem za njim. Zunaj sem slišal najini ženi, kako se tiho pomenkujejo.

„Te poletne noči… v pičko mater,“ je šepnil Klemen. „V pičko mater.“ Pogledal me je in jaz sem pokimal, kot da razumem.

Klemen je zapiral garažna vrata, ko sem ga vprašal:

„Kakšne barve avto naj kupim?“

Skomignil je z rameni.

„A si videl moja garažna vrata?“ je vprašal, kot da mi to kaj pomaga.

„Ja,“ sem rekel. „Taka so kot moja.“

„Včasih stečem pod njimi tik preden se zaprejo,“ je tiho rekel, kot da je to velika skrivnost. „Glede avtomobila pa… kako pa ponavadi izbereš?“

„Mojco vprašam,“ sem rekel.

„Pa jo daj še tokrat,“ je skomignil.

Objel me je čez rame in šla sva na sprehod.

„Da ne bom smrdel… moja mi ne verjame, da sem slekel železno srajco,“ mi je še rekel Klemen in pomežiknil, se na suho zahehetal in skomignil.



*


Vprašal sem Mojco. Ni dolgo pomišljala, znala se je hitro odločiti, to mi je bilo všeč.

„Modro nebo,“ je rekla. „Kot sladoled.“


*

Vozil sem po predpisih, da se navadim. Malo sem ga sicer pritisnil čez obvoznico, ampak me je nekaj ljudi vseeno prehitelo, tako da nič hudega.

Parkiral sem ga pred garažo, stopil ven in objel Mojco čez ramo. Všeč mi je bilo, da me čakala, zdelo se mi je lepo. Vrata sosednje hiše so se odprla. Sosed je stopil ven, pomahal. Pomahal sem mu nazaj. Počasi se je obrnil in stopil nazaj v hišo. Zdel se mi je prijazen. Preselili smo se pred dobrim mesecem in še vedno ga nisem poznal. Ulica Pie in Pina Mlakarja. Moja hči trenira jazzbalet in ime ji je všeč. Hiše so vrstne, trata je šele dobro pognala. Cesta se vije rahlo v hribček, kar je v redu za rolanje in kolesarjenje. Čisto ena ob drugi so, hiše. Kot v Ameriki, kjer imamo sorodnike, pri katerih še nismo bili, so nam pa poslali fotografije.

„Sosed ima lep vhod,“ je rekla Mojca.

Nisem je več držal čez ramena, ampak čez pas.

„Ja,“ sem ji odgovoril. „Tisti mali macesen je lep, v lončku.“

„Tisto je okrasna smreka, v teglcu,“ me je popravila Mojca.

„Ja, okrasna smreka,“ sem rekel in se spomnil Klemnovega teglca.

Mojco je začelo zebsti in je šla noter, jaz pa sem dočakal blagi mrak kar pred hišo. Mimo se je kdaj pa kdaj pripeljal avtomobil, dva sta mi pomežiknila z lučmi, jaz pa sem pomežiknil nazaj, z očmi. Ko je tudi mene začelo zebsti sem sedel v Toyoto in jo parkiral v garažo z avtomatskimi vrati, stopil iz avtomobila in pritisnil na gumb daljinca, tako da so se vrata začela zapirati, jaz pa sem se moral skloniti, da sem prišel ven iz garaže. Spet sem se spomnil na Klemna.

V postelji me je Mojca objela in se mi zahvalila za avtomobil. Rekel sem, da je že v redu in da si ga lahko privoščimo, saj nam ne gre slabo.

„Ja, res nam ne gre slabo,“ je rekla.

Kihnil sem.

„Na zdravje,“ je rekla.

„Hvala,“ sem odgovoril.

„Malo bi še brala,“ je rekla.

„Lahko,“ sem odgovoril.

Dremal sem, ona je brala revijo. Slišal sem, da jo je odložila in se prižela k meni. Plitko mi je dihala v uho.

„A sva ratala stara in dolgočasna?“ me je čez čas vprašala.

„Ja,“ sem rekel.

„Pa je kar fajn, a ni?“ je vprašala.

„Super je,“ sem odgovoril.

Zjutraj mi je povedala, da je sanjala modro nebo, pa ji nisem verjel. Včasih se rada malo zlaže, da izpade bolj zanimiva. Mene to ne zanima, ker mi je všeč taka, kot je. V kopalnici sem jo med umivanjem zob prijel za rit. Pustila mi je in se nasmehnila.


*


Mogoče ima mama v mojih sanjah tako zelo rdeče oči, ker je bil prt tako zelo rdeč. Sovražil sem tisti prt. Kot najstnika me je mama vprašala, če ga naj zamenja, pa sem rekel, da ne vem. Odločila se je namesto mene in prt je ostal. Morda je tudi ona vedela, da mi ni všeč.

Morda ga ni zamenjala ravno zaradi tega.


*


V službo me je klicala sestra Gordana. V mladosti smo jo klicali Gora, ker je bila debela. Ko je postala najstnica, je zrasla in postala lepa, nato je postala pankerka in si obrila glavo, potem je hodila s čefurjem in nosila velike uhane, zdaj pa se je normalizirala. Osem let je mlajša od mene, ona je lepša, jaz pa pametnejši. Vsaj tako je govorila mama.

„Čau,“ je rekla. Glas se ji je tresel.

„Kaj je narobe?“ sem vprašal.

„Daj, pridi v Botra.“


*


Boter je lokal ob reki Krki in razen težkega dovoza mu nimam kaj očitati, lokalov pa tako ali tako ne maram preveč, zato jim tudi nimam veliko za očitat. Kadit sem prenehal pred desetimi leti in od takrat naprej mi ni več luštno posedati in se pomenkovati, kaj naj rečem. Kadil sem Marlboro rdeče, nehal sem, ko so bili 360 tolarjev. Ker Gordane še ni bilo, sem v rokah vrtel cenik. Zdaj so Marlboro 2,60 evra. V roko sem vzel Nokio N serije in šel na google preko mobitelovega brskalnika. Vtipkal sem:


evro sit


Našel sem, da je en evro 239,64 bivših tolarjev. Nato sem opazil, da je to napisano tudi na ceniku in sem se nasmehnil. V mobitelu sem poiskal kalkulator in vtipkal.


2,60 x 239, 64


Dobil sem rezultat:


623,06


Takrat je prišla Gordana in prisedla. Na glavi je imela grd klobuk in velika sončna očala.

„Snemi ta klobuk in sončna očala,“ sem ji rekel.

Snela je najprej grd klobuk, nato velika sončna očala. Okoli oči je imela modrico, bolj temno modro kot naša nova Toyota. Poskusila se je nasmehniti, nato je zajokala. Do mize je prišel natakar, ki je imel pokončno frizuro in dolgočasne oči.

Pogledal je najprej Gordano, nato mene.

„A veš, da so danes cigareti Marlboro lahki 623,06 bivših tolarjev, jaz pa sem prenehal kaditi, ko so bili 360 bivših tolarjev?“ sem rekel natakarju, ko sem ugotovil, da me bo še kar gledal in gledal.

„Tudi drugi Marlboro so toliko, ne samo lahki,“ je odgovoril in še vedno gledal le in samo mene, čeprav sem imel pijačo Gordana pa je ni imela.

„Tudi to je res,“ sem rekel in pokimal.

„Kavo brez bom,“ je rekla Gordana. „Pa kozarec vode.“

Natakar je pokimal, spet samo meni in še enkrat sem mu pokimal nazaj in se mu tudi malo nasmehnil. Nato sem malo gledal cenik in se odločil, da bom preračunal ceno gostega soka v tolarje. Ko sem ga še pil je bil 50 starih tolarjev, zdaj pa je gotovo dražji.

„A greš kdaj na očetov grob?“ sem vprašal Gordano.

Preslišala me je.

„Daj, Grega, poglej me,“ je rekla.

Pa sem jo pogledal. Solze so ji tekle po licih. Stegnil sem roko, da bi jih obrisal, ona pa je trznila in se umaknila. Kihnil sem.

„Na zdravje,“ je rekla.

„Povej mi vse,“ sem ji rekel in si zaželel, da bi bili Marlboro spet 360 tolarjev in da bi ona imela pobrito glavo ali pa čefurske uhane, ne pa malega otroka in slabo službo ter modrico, bolj modro od Mojčinih sanj.


*


Na poti domov sem enkrat potrobil, ker me je nekdo izsilil. Ko mi je potrobil nazaj sem ugotovil, da sem jaz izsilil njega.

Najin pogovor z Gordano je bil zelo kratek, ampak hkrati dolg. Nisva rekla veliko, sva pa dolgo sedela v tišini. Boter se je vmes izpraznil in natakar je imel čik pavzo, sedel je na visoko mizico ob vhodu in gledal malo mene, malo pa reko Krko. Enkrat sva se ujela s pogledom, ki ga je hitro umaknil. Gordani sem rekel, da moram na WC. Ko sem šel mimo natakarja, sem mu šepnil:

„Jaz sem njen brat.“

Natakar je skomignil in kadil naprej.

„Brat,“ sem še enkrat rekel.

„Sem že prej slišal, pa gleda naju,“ mi je natakar šepnil nazaj.

Šel sem scat in scal dolgo, nato sem se vrnil, sedel za mizo in bil dolgo tiho. Gordana me je gledala, jaz pa sem se trudil, da ne bi gledal nje.

„Grega… a ne boš nič rekel?“ je praktično zašepetala. Dvignil sem pogled in pričakalo me je dvoje oči, polnih prezira.

Skomignil sem z rameni.

„Nikogar nimam. Na nikogar se ne morem obrniti,“ je rekla.

„Saj so socialne službe, a niso?“ sem bleknil, tako da se mi je vmes kar malo zaletelo. Gordana je počakala, da sem se odkašljal.

„Moj brat si,“ je siknila. „Naredi kaj. Daj, enkrat v življenju vzemi stvari v svoje roke.“

„Ne govori mi, kaj naj naredim,“ sem rekel in zaželel sem si, da bi spet kadil. „Imam vse, kar si želi človek pri mojih letih. Ne govori mi.“

„No, jaz imam pa majhnega otroka, slabo službo in moža alkoholika, ki me tepe,“ je zavpila in začela jokati. Pri sosednji mizi so se ozrli, ena deklica s črno obrobljenimi očmi in njen suhljati, dolgolasi fant.

„Jaz sem njen brat,“ sem jima rekel in se zelo na široko nasmehnil. Nista odgovorila, samo prazno sta me gledala. Iz ušes so jima visele dolge, tanke bele žičke.

„Ne slišita te,“ je rekla Gordana. „Gregor… prosim te.“

„A Mojca ve?“ sem rekel.

„Ja, povedala sem ji,“ je odgovorila in sklonila glavo. Lasje so ji padli na čelo, stegnila je roko in si jih popravila za uho. Spomnil sem se, da sem jo rad frcal po ušesih, ko je bila še majhna. Morda so ji zato štrlela.

„Jaz sem kriv, da ti štrlijo,“ sem rekel in začel jokati. Gordana je vstala in prisedla bliže k meni ter me objela.

„Se bom pogovoril z Mojco,“ sem rekel, ko sem se pomiril.

„Dobro,“ je rekla. „Hvala.“

Gordana je kmalu zatem šla, jaz pa sem spil še eno kavo. Nato se nisem mogel odločiti, če bi spil nekaj kratkega, pa raje nisem.

V avtu sem sedel dolgo, preden sem ga prižgal.


*


Razmišljal sem, če je bil tisti rdeči prt prekletstvo. Da ga je mama zato obdržala. Če bi ga menjala, bi ji povedal, kaj si mislim o njej in njenih odločitvah. Ampak dokler je tako zelo žarel na tisti stari, leseni mizi, sem bil raje tiho.

Mogoče sem pa tako mislil jaz, da se mi ni bilo treba odločiti in ji enkrat dokončno povedati, kar bi ji moral reči že takrat.


*

Doma me je pričakala Mojca. Sedela je za kuhinjsko mizo in roke je imela prekrižane. Gledala je grdo in njen dolg vrat je bil čudno skrivenčen. Stal sem sredi kuhinje, nato pa opazil, da imamo res lep štedilnik.

„Res lep štedilnik,“ sem rekel.

„Ja,“ je odgovorila. „Saj sem ga jaz izbrala.“

„Vem,“ sem rekel. „Zato pa.“

„Nehaj,“ je rekla. Vstala je.

„Kaj?“ sem vprašal.

„Gordana me je klicala, kar najbrž že veš,“ je rekla Mojca.

Pokimal sem.

„In?“ je vprašala.

Tokrat je ona čakala na odgovor. Počutil sem se slabo in začel sem se rahlo potiti.

„Ne švicaj, ampak povej,“ je zasikala Mojca.

„Ja, rekla je, da jo Klemen tepe,“ sem odgovoril kakor hitro sem mogel.

„Bravo, res… bravo!“ je glasno rekla. Pokimal sem.

„Grega!“ je zavpila Mojca. „Nehaj s tem!“

V kuhinjo je prišla hčerka. Okoli oči je bila vsa zabuhla in oblečena je bila v živo rdečo pižamo.

„Kot prt,“ mi je ušlo, a tako tiho, da ni nobena slišala, samo malo so trznile. „A spiš?“ sem hitro vprašal.

„Itak, al je sred noči, jutr je šola,“ je zamomljala. „Kaj se kregata?“

„Pojdi spat,“ je rekla Mojca in še vedno gledala samo mene.

Pojma nisem imel, da sem se toliko časa vozil domov.

„Glede Gordane gre,“ sem rekel.

„A zdaj boš pa tamalo tlačil v to!“ je zavpila Mojca.

Hčerki je čeljust padla do tal. Zadnje čase je bila zelo razborita borka za pravice, saj jo je fant pustil zaradi ene druge, ki je bila bolj suha in to jo je zelo jezilo.

„Jo tisti kurac spet tepe?!“ je zavreščala in udarila z nogo po tleh.

„Ne govori „kurac“,“ sem rekel.

„Pojdi spat,“ je pomirjujoče rekla Mojca.

„A boš že enkrat kaj naredil?!“ je spet zarjula hčerka in stopila korak proti meni. Zdaj sem se že zelo potil, tako zelo, da mi je bilo nerodno in sem se zaradi tega potil še bolj.

„Jaz sem preskrbel to družino,“ sem rekel. Hotel sem zavpiti ta stavek, pa ga nisem. Rekel sem ga kot v slabih nadaljevankah, mirno in tiho.

„Če bi bila jaz Gordana, bi tistega kurca sunila nekam, poklicala policijo in se odselila!!!“ je zarjula hčerka in začela jokati, Mojca je stekla do nje in jo objela, a jo je mala odrinila in odtopotala v sobo. Ujel sem pogled na njeno obilno rit, ko je zavijala iz kuhinje, in ugotovil, da se je res zredila. Nesrečo ima, da ima tako postavo kot Mojca.

„Tako postavo ima kot ti,“ sem rekel Mojci.

Bila je pri meni tako hitro, da nisem imel časa niti vdihniti. Njene široke ličnice so zaplahutale pred mojim obrazom.

„Nehaj se izmotavati, a ti je jasno?“ je šepnila, a s tako ostrino, da me je začelo zebsti.

„Ja,“ sem rekel.

„Jutri greš do njega,“ je rekla. „In mu boš povedal, da ga bomo prijavili policiji. Gordana gre do mame in tamalega bo vzela s sabo. Jutri. Zvečer. Ja?“

„Ja,“ sem rekel.

Mojca je odšla tako hitro kot hčerka, samo večja rit ji je počasneje izginila izza vogala. Bil sem jezen, zato sem tako razmišljal, ker drugače imam njeno veliko rit rad. Tokrat pa sem bil jezen nanjo, ker me je postavila pred odločitev. Vedela je, da odločitev nimam rad, pa je vseeno to naredila.

Zaspal sem sede za kuhinjsko mizo in sanjal rdeče nebo.


kot prt in oči in rumene zavese


Mojca me je zjutraj zbudila tako, da me je frcnila po glavi. Na obrazu sem imel dolgo črto, ki je nastala zaradi nagubanega prta. To se mi je zdelo smešno, ampak mojima dekletoma se ni smejalo. Zajtrk smo pojedli v tišini. Hčerka je zaprla vrata avtomobila s posebno prezirljivostjo, ko je pred šolo izstopila iz njega.


*


Zvečer sem šel na sprehod, točno po tisti poti, ki sva jo s Klemenom že prehodila. Lepa, ravna pot, med nizkimi drevesi in mimo lisičjega brloga, kot mi je takrat rekel moj tast. Ko sem prišel do njegove hiše, sem si svetil z mobilnikom, tako temno je bilo. V daljavi je ena hiša še imela prižgano luč, pa tudi najbližja Klemenovi je bila. Čisto nasprotje naši vrstni hišici. Iz žepa srajce sem potegnil škatlico cigaret in pokadil enega. V glavi se mi je malce zavrtelo, drugače pa je bil občutek fenomenalen.

Ko sem končal s kajenjem sem globoko vdihnil in potrkal po vratih. Nič. Potrkal sem že enkrat. Luč v daljni sosedi je ugasnila. Hotel sem se že obrniti, ko sem zaslišal zamolkel glas iz garaže.

„Grega, si ti?“

„Ja,“ sem rekel.

Garažna vrata so začela drseti sama vase. Tokrat sem počakal, da so se popolnoma odprla in se nisem igral limba. Klemen je sedel v kotu, pri teglcu. V roki je imel prazno steklenico. Ko sem se po turško usedel poleg njega sem videl, da ima v drugi roki Beretto S 92.

„Beretta M 92 je,“ me je popravil Klemen.

„Pa Beretta M,“ sem mu rekel. „Daj, odloži jo, da se pogovoriva.“

Klemen je bil videti deset let starejši. Temni, gosti lasje so mu štrleli v vse smeri. Smrdel je po alkoholu in po scalini. Okoli ust je bil slinast. Vrtal je vame z motnimi, krvavordečimi očmi.


kot prt


„Po čem to smrdiš?“ me je vprašal. Vsako besedo je po pijansko zavil, tako da je zadnje zloge pihnil skozi nos.

„Ne vem,“ sem rekel. „Po čem?“

„Po čikih, Gregi,“ je zavpil in se histerično zarežal ter pomahal s pištolo.

„Strah me je,“ sem priznal.

„A ti nekaj povem, Gregi?“ je rekel Klemen in naenkrat se je čudežno streznil, samo oči je imel še vedno krvave


kot prt


„Ne bom razmišljal o prtu,“ sem rekel.

Klemen me je preslišal.

„Nekaj ti bom povedal, Gregi,“ je še enkrat ponovil. „Vsi začnemo spet kaditi. Nihče nikoli ne preneha s tistim, kar mu je res globoko… tukaj.“ S prstom se je potrkal po glavi.

„Vsi so bili tako prekleto pametni, ko sem nehal piti,“ je rekel in se zahehetal. „Tako kurčevo pametni. Pa ti jaz nekaj povem, Gregi? Vsi smo rdeči pod kožo


kot prt


in vsi se vrnemo točno tam, kjer smo končali, pa nam je bilo lepo. Nekaj imamo, tukajle…“ je rekel in se spet potrkal po glavi, „kar nam pripoveduje, da smo navadni pezdetje. In vsak je najraje navaden pezde. Ti si en navaden pezde, ker si spet začel kaditi. Jaz sem en navaden pezde, ker sem spet začel piti in tepsti ženo. Ampak taki smo. In nikoli ne bomo drugačni, ker drugače ne bi bili člani tega zafukanega sveta.“

Še tretjič se je potrkal, tokrat po čelu.

„Tole je članska izkaznica, a veš to, Gregi?“

Klemen je dvignil pištolo in si jo prislonil na glavo.

„No, povej mi, Gregi,“ je tiho rekel in glas mu je vmes počil, tako da je moje ime izgovoril kot iz lonca.

„Povej mi – a naj prekinem članarino?“

V tistem trenutku sem se poscal. Smešen občutek, res, prvič po najbrž tridesetih letih. Kar naenkrat je vroče, potem pa ugotoviš, da je mokro. Klemen tega ni opazil.

„Poglej me, Gregi,“ je rekel in pogledal sem ga v njegove


prt


oči in nisem vedel, kaj naj rečem.

„Ne prisili me, naj izbiram,“ sem rekel.

„Povej, Gregi,“ je rekel Klemen in se začel tresti in sopsti, kot bik ki vidi


prt


„Povej mi, Gregi,“ je prhnil in zacvilil kot mala mačka in v odgovor je zavreščala lisica in Klemen se je napel in postal v obraz krvav kot prt in jaz bi se še enkrat poscal, pa nisem imel več kaj izscati in sem mu rekel: „Klemen, a veš, da sem nehal kaditi, ko so bili Marlboro lahki še 360 sit?“

„Pa saj še vedno kadiš,“ je rekel. Nekaj časa sva se butasto gledala, nato pa sva se začela režati, najprej sem se začel jaz, nato je povzel Klemen. Sploh nisem vedel, da se reži tako lajajoče, kot pes z odrezanimi jajci.

„Daj še meni en čik,“ je med smehom izdavil. „Kakšne pa kadiš?“

„Marlboro prt,“ sem rekel.

Klemen se je zresnil. Najbrž je videl na meni nekaj čudnega. Tudi jaz sem začutil nekaj čudnega.

„Poscal sem se,“ sem bleknil, kot vedno nekaj bleknem v situacijah, ki so tik pred odločitvijo.

Klemen je zavzdihnil in odložil pištolo.

„Nikoli ne bova drugačna, Gregi,“ je rekel. „Ti boš vedno pička, ki se ne bo mogla odločiti, jaz pa bom vedno pijana pička. Tvoja sestra je pa itak isti kurac kot ti. Veš kolikokrat sem njej naredil ta test s pištolo? Pa je vedno cincala in jokala in vila roke. Samo njej sem rekel, da se JAZ ne morem odločiti. Nikoli ni zmogla reči: Daj, ustreli se, prasec. Pa saj,“ je rekel Klemen in me prijel za rame, me pogledal s tistimi rdečimi očmi in mi veselo rekel: „Kri ni voda.“

V garaži je bila čista tema, samo čez Klemenove oči je padal snop svetlobe iz luči pred hišo. Zavohal sem postani cigaretni dim, pa scalino, pa alkohol. Bilo je tako podobno kot takrat, pri nas doma.

„A se odločim namesto tebe?“ sem vprašal.

Klemen me je butasto pogledal. „Kaj pa, Gregi?“ je vprašal.

Prijel sem pištolo in ga ustrelil v glavo. Padel je vznak na teglc in kri je odtekala vanj, nato pa se je okoli teglca nabrala kot prt svetniški sij, saj imajo teglci na dnu luknjo.

„Teglci imajo na dnu luknjo, Klemen,“ sem rekel.

Skozi garažna vrata sem šel nizko sklonjen, a v avtomobilu sem si prižgal cigareto in peljal zares počasi.

Na poti sem povozil lisico.


*


Pred našo staro hišo je bilo tako kot vedno, vse neurejeno in blatno.

Mama mi je odprla v tanki spalni srajci in brez lasulje, z glavo kot pregorelo, prašno žarnico.

„Gregi?! A si normalen? A veš koliko je ura?!¨“ je začivkala.

Prerinil sem se mimo nje, skozi mali hodniček pa do kuhinje, kot v mladosti, ko sem tekal po tej hiši, katere vonj se mi še vedno zažira v sanje. Sedel za mizo, pogrnjeno z bledo rdečim prtom. Mama se je postavila ob štedilnik in me čukasto gledala.

„Kje je Gordana?“ sem vprašal.

„Pri prijateljici,“ je rekla. „Tudi malega je vzela s sabo. Rekla je, da ji hiša smrdi. Ne vem, kaj je mislila. Že dolgo je ni bilo. Tudi tebe ni bilo dolgo,“ je rekla, moja draga mama, in sedla nasproti mene. Bila je veliko manjša kot takrat, ko mi je rekla, naj se odločim. Veliko manjša, veliko starejša. Nad mizo je nizko visela stara luč, v katero sem se tolikokrat zaletel, ko sem plezal po kuhinji. V velikih očalih, ki si jih je mama nataknila, je odseval prt.

„Vesela sem, da si prišel… pa čeprav tako pozno,“ je rekla.

Nasmehnil sem se. Počasi sem vstal in iz mize z enim zamahom pometel pepelnik, poln ogorkov, Slovenske novice in etui za očala. Mama je kriknila. Malo sem še postal in jo gledal, kako je zares miniaturna v primerjavi s svojim sinom, ki ga je vsa ta leta preganjala v sanjah. Z eno roko sem prijel prt, z drugo jo zgrabil za vrat, tako da je bila primorana odpreti usta. Z vso silo sem ji zatlačil pregrinjalo v goltanec in začutil, kako se ji je snela proteza.

„Še vedno ga nisi zamenjala in čeprav si bolna še vedno nisi nehala kaditi,“ sem rekel, kar mirno, na kar sem bil ponosen. „Se spomniš, draga mama,“ sem govoril in ji tlačil prt v usta, „ se spomniš, ko si me spraševala, ko sem bil še čisto majhen, se spomniš,“ sem rekel in z glavo trčil v luč, da se je divje zazibala in metala dolge sence po kuhinji, „se spomniš, ko si me spraševala, koga naj raje ubiješ – očija ali sebe? Ker te je tepel, si rekla, in bi bila tako rada mrtva, ampak hkrati bi rada, da bi bil mrtev on? Se spomniš? In jaz sem jokal,“ sem šepetal s skrhanim glasom in jo gledal v krvavo rdeče oči, ki so se širile do nerazpoznavnosti


kot v sanjah s prtom


„In sem rekel, da nobenega, da imam oba rad, ker ima oči mene rad in je do mene dober, ampak ti si hotela, da se odločim, jaz pa se nisem hotel in potem je oči nekega dne šel in si rekla, da se je oči odločil namesto mene?“

Prenehal sem ji tlačiti prt, saj je postala nenavadno mirna. Prijel sem ga za rob in ga potegnil, mama pa je zasopla, padla na kolena, se z glavo udarila ob mizo in začela bruhati, luč se je še vedno zibala in njeno skrivenčeno senco enkrat daljšala, enkrat krajšala.

„Takrat, draga mama,“ sem rekel, „takrat bi ti moral reči, da ustreli najprej tastarega, nato pa še sebe. Zdaj vem, da bi se moral odločiti. Ampak vsaj to vem, da Klemen ni imel prav,“ sem rekel. „Človek se spremeni. Poglej mene, mama“ sem rekel, ponosno, in še enkrat ponovil: „Poglej mene, mama!“

Mama je dvignila glavo. Oči je imela zabuhle od solz in take je še nisem nikdar videl. Senca na steni je imela več moči in razumevanja od nje. Bila je nekdo, ki ni več nič.

„Odločil sem se,“ sem rekel in se še enkrat nasmehnil.

Ko sem odhajal ven, sem tiho zaprl vrata za sabo, nato pa celo pot do doma prevozil z ugasnjenimi lučmi in avto podrgnil ob zaščitno ograjo.

Prt sem vzel sabo. Tik pred domom sem se ustavil in ga hotel odvreči, ampak sem ga raje zložil in ga dal v predalnik.

To odločitev bom sprejel kasneje.

Zdaj lahko to rečem.

Nasmehnil sem se.


*


Najbrž so jo zbudila garažna vrata.

Mojca se je tiho kot prikazen pojavila na vhodnih vratih.

„Kaj je z avtomobilom?“ je zgroženo rekla. Prižgal sem si cigareto in jo pustil, da je zgroženo postopala okoli Toyote in pregledovala škodo. Ko sem potegnil prvi dim, se je sunkovito obrnila in bila v dveh korakih tik pred mojim nosom.

„A spet kadiš?“ je zaskovikala.

„Ja,“ sem rekel. „Pojdi noter, prehladila se boš.“

„Kaj je bilo s Klemenom?“ je vprašala.

„Jutri ti bom povedal, pojdi notri,“ sem rekel.

„Danes mi boš povedal,“ je začela, z glasom, ki je škripal kot pljuča moje mame. „Danes, si slišal, nič več ne boš prelagal odgovornosti…“

Govorila je vse glasneje, jaz pa sem odvrgel cigareto na tla, jo potacal, globoko vdihnil, pogledal Mojco, se nasmehnil.

Mojca je utihnila.

Dvignil sem roko in jo s pestjo udaril v obraz, tako da se je opotekla in padla po tleh. Ležala je na nizki travi, opirala se je s komolci, glavo je imela sklonjeno. Začela je ihteti. Prižgal sem si še eno cigareto, nato pa ji ponudil roko. Sprejela jo je. Ko sem jo dvignil, sem jo prijel za brado in ji obrnil obraz v levo, v desno. Mala podplutba, ki bo kasneje postala modra.

„Mala podplutba, ki bo kasneje postala modra,“ sem rekel. „Pojdi spat.“

Brez besed se je pobrala v hišo. Potegnil sem iz cigarete. Pri sosedih se je prižgala luč. Pred vhodnimi vrati je stal sosed in me gledal. Nato je čisto počasi prištorkljal do mene.

„A lahko prosim za en čik?“ je rekel.

Dal sem mu ga, mu ga prižgal in ga gledal, kako kadi. Ko je končal, se mi je nasmehnil.

„Moja mi ne pusti, da kadim,“ je rekel. „Enkrat ji bom pokazal, kot ste ji vi. Enkrat ji bom.“

Obraz se mu je raztegnil v množico prijetnih gub.

„Tikaj me,“ sem rekel.

Pokimal je, mi podal roko in se počasi odpravil v hišo. Gledal sem ga, kako je prižigal in ugašal luči, v kuhinji, v kopalnici, dokler ni njegova hiša dokončno zaspala.

Zaprl sem garažna vrata in noč spet prespal v kuhinji. Vstal sem, še preden sta se moji dami zbudile. S Toyoto sem naredil nekaj krogov po mestu, nato pa jo odpeljal k mehaniku. Gledala sva avto in kadila.

„Ne bo drago,“ je rekel mehanik.

„Kaj pa, če mi ga še prebarvate?“ sem rekel.

Skomignil je z rameni in odracal v garažo. Sveže jutro se je kopalo v modrem nebu. Mimo se je peljalo nekaj avtomobilov in vsakega sem pozdravil z dvignjeno roko. Eden je potrobil. Eden je pomežiknil z lučmi, jaz pa sem mu pomežiknil nazaj z očmi. Večina jih ni naredilo nič.

Mehanik je prišel nazaj. Kihnil sem.

„Na zdravje,“ je rekel.

„Hvala,“ sem rekel.

„Gregor?“ je vprašal.

„Ja,“ sem rekel.

„Mislu sem, da me ne poslušate, ste bli mal čudni,“ je rekel in me previdno motril z drobnimi očesci.

„Brez skrbi, poslušam,“ sem rekel in se nasmehnil.

„Dobru,“ je rekel. „Kakšno barvo pa bi?“

Pogledal sem v nebo in se nasmehnil.

„Odprite predalnik v avtu,“ sem rekel. „Notri je nekaj… no, saj boste videli. Tako barvo bi.“

„Saj lahko še razmislte,“ je rekel mehanik.

Še vedno sem gledal v nebo.

„Ne,“ sem rekel. „Ni treba.“

„Pol ste se odločil?“ je vprašal.

„Ja,“ sem odgovoril. „Odločil sem se.“

Začel sem gledati v sonce in ko sem zaprl oči, sem videl rdečo, ne pa več mame.

Klemenu sem naredil uslugo. Kdo pa bi rad živel v svetu, ki se odloča namesto njega.

  • Share/Bookmark