Arhiv za Junij, 2009

Senca

Sreda, 24. junij 2009

Kratka zgodba, ki je del mojega prihajajoče romana V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta, ki bo izšel še to leto.

___________________________________________________________________________________

SENCA

Vidim njeno senco, ki se prilepi na steno kot vlažen poljub na moj obraz. Vzvalovi. Naježim se. V kopalnici je luč modra, na hodniku oranžna. Na steni je oranžna črta, v kateri je senca. Modra luč vrže mojo senco in obrnem se tako, da sta najini senci na isti steni. Začuti, da jo gledam v njeno silhueto. Vzvalovi.
„Hej…“ rečem.
Sence ni več. Zapnem hlače in potegnem vodo. Senca na steni ponovi za mano. Obrnem se, stopim do umivalnika. Pogledam, vidim sam sebe. V ogledalu ni sence, je odsev. Tako navaden, da ga ne prenašam več. Umijem si zobe tako, da se postavim pred luč na hodniku in gledam, kako si moja senca umiva zobe na ploščicah v kopalnici. Peneča zobna pasta mi kaplja po pižami in preprogi. Za trenutek se mi zazdi, da se je vrnila.
A ko se obrnem, sem čisto sam, človek, ki si zobe umiva na hodniku.

*

„Samo pravim, da naj majo iste pravice kot mi. Iste, a razumeš? Pičkarija. A je kdo reku, da so kaj posebnega? Noben. Oni hočjo bit nekaj posebnega. Jaz bom velko temno…“

„Jeger kola…“

„Malo temno…“

„Dario, a nismo že dostikrat o tem…“

„Jebi se, a ti je jasno?“

„Jasno.“

„Moj stari ata je enega ustrelil, ker so mu kradli zajce. Bili so zmenjeni, da se zajce pusti na miru. Pa ga je ustrelil s šibrovko, tako da je imel šibre v zadku, ha ha…“

„Hihihihihih.“

„Res, v tisti kosmati riti. Potem so ga pa še njegovi lastni nalomili, ker je kršil pravila. Samo to hočem, da upoštevajo pravila. Samo to pravim.“
„Ne moreš kar streljat na njih.“

„Ma saj niso ljudje.“

„Hihihihihih.“

„A ti je všeč ta štorija, mala?“

„Smešen si, Dario.“

Mali je Dario vedno smešen. Ime ji je Tina in je noseča z Dariom.

„A me poslušaš, pederček?“

„Ja, poslušam te, Dario.“ Jaz mu ne rečem pederček nazaj, ker ne razume heca, jaz ga pa moram.

„A me res poslušaš?“

Povej, pička ti primitivna materina ti jebem, pofukani kreten prepotentni, jajca ti bom odrezal in jih tvoji glupi pički stlačil v goltanec in gledal, kako se duši!

„Seveda te. Povej.“

„Enkrat bom enega izmed njih lastnoročno zadavil. Samo čakam na to priložnost.“

„V redu.“

„Hihihihih.“

„Točno tako.“

„Hihihihihih.“

„Ajde mala, greva.“

„Hihihihihih. A gre on z nama?“
„Ne, hvala, Tina. Mam druge stvari.“

„Ti nimaš drugih stvari, pederček. Ti sploh stvari nimaš.“

To, dragi Dario, pa je čista resnica. Edino danes… se je senca drugič vrnila. Tokrat je ostala malo dlje, ampak vseeno je pobegnila takoj, ko sem se obrnil.

„Hecam se, pederček. Ajd.“

„Ajd.“

„Hihihihihih.“

Nocoj si spet umivam zobe. Najprej na hodniku, nato v kopalnici. Sence ni.

*

V službo pridem točno, oddelam vse. Končam pet minut prej. Zapeljem domov sodelavko, ki mi po poti razlaga o otrocih. Rada ima svoje otroke. Ne poslušam je, ker je naporno biti del sveta, o katerem niti razmišljati nočeš, kaj šele, da bi ga živel.
Ta večer je k meni na obisk prišel Dario. Redko se je oglasil, ker mu nisem bil prijetna družba. A nekatere ljudi preprosto dobiš za celo življenje, kot materina znamenja ali kronične bolezni. Bil je moj sodelavec v pisarni, ki jo je nato kmalu zapustil. Zdaj nima službe, a je bogatejši kot kdajkoli prej. Pričakuje drugega otroka. Vedno se oglasi s steklenico frankinje, ki ima tako debel vrat kot so debeli njegovi prsti. Veliko mežika in pljuva, ko govori.
„Zakaj nimaš babe, pederček?“ me je vprašal tistega zimskega večera, ko je sedel za mizo in sem mu natočil kozarec vina.
Gledal sem v tla.
„Zakaj ne greš nikoli ven z mano in Tino? Ali pa samo z mano? A ti je Tina všeč? A bi fukal mojo babo?“
Nisem mu odgovoril, samo skomignil sem, kar je razumel kot neke vrste pritrditev in s pestjo je nekajkrat udaril po mizi ter kričal, da mu pederček ne bo fukal babe. On je pač človek, ki ve vse o vsakomur. Počakal sem, da mine. Minilo je.
Ko je spet začel malo manj pljuvati, je nadaljeval: „Zakaj si skos sam, pederček? Sediš v tej bajti… in delaš… kaj delaš?… od koga je bajta?“
„Bila je od mame.“
„Kje je mama?“
„Umrla je.“
„O pizda… sorry, stari.“
„Pred dvema letoma.“
Potem ni točno vedel, kaj naj reče, pa mi je vseeno stisnil roko. Druživa se pet let in niti enkrat me še ni vprašal ničesar o meni. Ni vedel, da sem se v to bajto preselil, ker nisem hotel živeti tam, kjer sem živel skupaj z njo. Nekaj časa sem poskušal, pa sem bil vedno tako sam. Ko sem se preselil, sem bil še vedno sam. Samo tega občutka ni bilo več.
„Pridi ven z nama s Tino,“ se je Dario obrnil na vratih, ko je že odhajal. Debele snežinke so mu naletavale na črno pleteno kapo. „Eno samsko prijateljico ima, ki jo moraš spoznati.“
Prikimal sem. Dario se je odpravil do svojega avtomobila in ga odklenil. Smernika sta utripnila in za trenutek na fasado narisala senco moje roke. Nasmehnil sem se. Zadnje čase sem vzljubil sence.
„Čemu se režiš, pederček?“ je vprašal Dario. Samo odkimal sem in se nasmehnil njemu.
„Stari… sam ti si res… a se ti ne zdi, da je nekaj narobe s tabo, ker si skos tako… sam?“ Gledal me je kot kužno znamenje. Videl sem, da ga je… skoraj strah tega, kar je videl. Take ljudi je najbolj strah, če vidijo in ne razumejo.
„Pa ti veš kolk si star?“ je še vprašal. Smerniki so spet utripnili. Avto se mu je sam zaklenil.
Pokimal sem. Buljil je vame nekaj minut, kot da ne more verjeti. Kot da me ne pozna že toliko časa. Kot da ne ve, kaj je moje življenje. Samo moje.
„Grem,“ je rekel. „Smo zmenjeni?“ Hotel je odpreti vrata na avtomobilu, pa se niso hotla. Brcnil je v vrata.
„Še enkrat odkleni,“ sem mu rekel. Zaklel je in pljunil.
Dogovorili smo se za naslednji dan. Nisem prišel, telefon sem ugasnil. Odprl sem frankinjo in spil nekaj kozarcev. Snežinke so bile že tako velike, da so bile kot migetava zavesa, ko sem zrl skozi okno in čakal na senco. Prav sem imel, da sem jo čakal. Ta večer je prišla.

*

Najprej sem jo videl v ogledalu, kako se je narisala na zid. Ravno sem si umival roke. Previdno sem zaprl vodo. Obrnil sem se. Za trenutek je senca izginila, a ker sem počakal, čisto tiho in čisto miren, se je sramežljivo vrnila. Nasmehnil sem se. Stopil sem korak naprej. Iztegnil sem roko in ugasnil luč v kopalnici. Senca je postala močnejša, lepša. Zastal mi je dih. Čutila je, da sem jo sprejel. Obstala je. Nič več se ni tresla. Čas je.
Premikal sem se počasi. Drsel sem po ploščicah. Ena noga… druga noga. Senca je mirovala, a vseeno se nisem upal hiteti. Nisem hotel. Čisto počasi, čisto miren.
V trenutku, ko sem stopil na hodnik, je zmanjkalo elektrike. To se dogaja v tej hiši. Sneg nagaja. Zdaj je bil cel svet senca. Zaprl sem oči. Nekje zunaj je šumela cesta. Radiator v hodniku je zaklokotal. Skozi prste mi je šla čudna mrzlica, potovala je po roki navzgor, vse do mojega lica, kjer se je ustavila. Želel sem si umiti zobe, ne vem, zakaj, v tistem trenutku sem si najbolj želel ščetke v ustih in pomirjujočega drgnenja po sklenini. Takrat se je elektrika vrnila, luč se je prižgala. Na mojem licu je počivala dolga noga pajkovke, ki je stala čisto blizu mene. Njena glava je bila večja od moje, trup je bil kot noč teman. Na nogah sem videl nešteto drobnih dlačic, ki so se tresle.
Ki so valovile.
Nasmehnil sem se. In osmero oči se mi je nasmehnilo nazaj.

*

„Drugačen si,“ mi je rekla sodelavka, ko sem jo odložil pred hišo. Za trenutek sem ji celo hotel povedati vse, a zaznal sem spremembo v njenih očeh. Žal ji je bilo, da je to rekla, ker je v resnici ni zanimalo, kaj me dela takega. Drugačnega. Nasmehnil sem se in skomignil. Rad imam skomige. So tisto, kar me dela navadnega. Če pokimaš, nekaj poveš. Če odkimaš, si izrazil mnenje. Če skomigneš, ostaneš navaden. Nihče se ne ukvarja s tabo.

*

Pajkovka me je tega večera peljala v svoje domovanje pod hišo. Iz niti je spletla posteljo, v katero sem legel. Nisem se premikal, samo globoko sem dihal, ko mi je po golem telesu drsela z dolgimi, nežnimi gibi nog. Nato sem ji dovolil, da me je pičila in spet drsela z nogami po meni. V tistem trenutku, v tej kleti barve bolnega dne, negiben in napol mrtev, sem se zaljubil.
Zjutraj sem vzel dopust. Eno izmed mnogih potepuških mačk sem zvabil s stanovanje, nato pa jo odnesel v klet. Zavohala jo je že v hiši in mi hotela pobegniti, a sem jo zgrabil stisnil zobe, ko je predirljivo tulila in zasajala kremplje v mojo roko. Vrgel sem jo proti pajkovki in ta jo je ujela. Prižgal sem sveče in gledal, kako jo je zavila v svoje niti, sveča pa je na steno narisala umiranje živali v imenu ljubezni.

*

V službi so me začeli obiskovati njeni sinovi.
Odprl sem predal in vanj vtaknil roko, oni pa so zlezli po meni in me prekrili s črnino njihovim dlakastih teles. To ni ostalo neopaženo. Govorice so se razširile o moji čudni bolezni. Ja, to so rekli. Da sem bolan, ker me spremljajo pajki. Ampak jaz sem bil končno drugačen. Samo to.
„Drugačen si,“ mi je rekla sodelavka. Spet sva sedela v avtu. Strmo sem jo gledal v oči. Tresla se je.
„Nočem se več peljati s tabo,“ je rekla.
„A je greh, če sem drugačen?“ sem jo vprašal.
„Ne. Greh je, če nisi takšen, kot smo mi. Ne druži se z njimi. Ti ne veš, kako je…“ je zamomljala, potem pa se je odločila, da raje ne bo nadaljevala.
„Ne druži se z njimi,“ je še enkrat ponovila in izstopila.
To je bil zadnji dan, da sem šel v službo.

*

Zvečer mi je pajkovka dovolila, da sem se oprijel njenega zadka in plezala sva po stenah, stropu. Po strehi. Včekrat sem padel in se potolkel. Nalašč me je razmetavala. Pustila me je visečega na robu strehe in če bi prišla sekundo kasneje, bi padel in se ubil. Uživala je v tem, kar mi dela. Pihalo je in razpletla je mrežo, za trenutek sva se dvignila v nebo, jaz s sklenjenimi rokami okoli njenega trupa, ona z nogami, prepletenimi okoli mene.
Večer je bil modrikast, luči ulice oranžne. Zvezde bele. Ona črna. Nisem več potreboval sence. Končno sem se obrnil v tem mojem življenju. Za vedno.

*

Dario me je našel golega na tleh kuhinje. Zlagal sem se mu, da sem pil in to se mu je zdel dovolj dober razlog.
Spila sva čaj in bila tiho. Ko je odhajal, je navrgel: „Aja, nocoj prideva s Tino in tisto samsko prijateljico.“
Nisem ga mogel prepričati, da nimam časa. Begal sem po hiši in pospravljal. Zvečer so bili res pri meni, vsi trije. Tinini prijateljici je bilo ime Suzana.
In bila je lepa.

*

Televizija je tiho metala svoje neumnosti po sobi, ki so žužnjaje uhajale izpod vrat. Dario in Tina sta bila v kuhinji, jaz pa s Suzano na hodniku. Spili smo nekaj buteljk. Suzano sem imel naslonjeno na steni in jo poljubljal. Bila je sramežljiva. Rekla je, da bi jutri šla na kavo. Rekel sem, da jo z veseljem peljem.
Pajkovka je bila poleg. Čutil sem senco, ki jo je metala name in na Suzano, v hodniku, kjer luči niso bile prižgane.

*

Zamenjal sem službo. Delal sem isto kot prej, v drugi firmi. Pohištvo je bilo iz temnejšega lesa.
Suzana me je držala za roko ves čas najine prve kave v čajarni pri staremu mostu. Ob koncu me je poljubila tako, kot da se poznava že celo življenje. Od nog do glave me je božal občutek nečesa, kar je varno. Kar bo tu, ko bom vstal in bo blizu, ko bom zaspal.
Zvečer sem šel do nje. Božal sem njeno golo telo, ko je zaspala. Zaspal sem tudi jaz. Sanjal sem lepljive snežinke, ki mi boleče padajo na obraz kot razbeljeno kamenje besnega boga. Sredi noči sem se zbudil. Ni je bilo ob meni.

*

Poklical sem Daria. Bil je nataknjen, ker mu nisem hotel povedati nič drugega kot do, da morava do mene. Pljuval je in klel in kričal. Jaz sem vztrajal. Ko je prišel, se je pomiril.
„Pičkarija,“ je rekel, ko me je videl. „Čist si bled.“
Peljal sem ga v klet. Hodil je pred mano in momljal. Ko sva prišla, je hotel brcniti v vrata, pa sem ga prijel in potisnil ob zid, da bi mu končno povedal, za kaj gre. Pogledal me je z drobcenimi očesi, kot me ni pogledal še nikoli.
„Pederček…“ je zašepetal.
„Dario…“ sem začel, on pa je stegnil glavo in me poljubil. Umaknil sem se.
„Mislil sem…“ je zajecljal… in utihnil. Pogledal v tla. Bil je majhen. Njegovi prsti so bili majhni. Dihal je kot prehlajen dojenček.
„V redu je,“ sem rekel. „Pozabiva. Moraš mi pomagat.“
Še vedno je gledal v tla.
„Nikoli ne bom povedal. Nikomur. Samo… pomagaj mi. Prosim,“ sem zašepetal.
Pokimal je.

*

V kleti je pajkovka Suzano že skoraj omrežila, tako da je iz belega svaljka gledala le še njena bleda glava. Dario je kriknil. Pajkovka se je obrnila. Stopil sem korak naprej. Osmero oči, osmero zrcal. V vsakem nekaj, kar o sebi še nisem spoznal. Nekaj, kar me vodi, da lebdim v mrzlih nočeh, kot da ne obstaja nič, razen tega, kar še bo. Za mano pa človek, ki mi v življenje prinaša le prezir.
Dario je zarjul: „Umakni se!“
Moja črna senca mi je bila pripravljena oprostiti. Samo ne bi se smel obrniti nazaj. Moral bi gledati v smer, kamor sem si nekoč drznil in jo spoznal. Pripravljena mi je bila oprostiti. V tistem trenutku, v tistih črnih zrcalih, sem to vedel. Čutil.
A jaz sem raje šepnil: „Oprosti.“
In se umaknil.

*

„Sej se spomniš tistega pajka, pičkarija!“

„Dario, res ne bi o tem.“

„Samo pravim, no. Z lastnimi rokami sem jo zadavil. In veš, kaj mi je potem tvoj ljubi možek rekel?“

„Dario…“

„Rekel mi je: „Ljudje okoli tebe ubijajo tisto, kar je le in samo tvoje.“ Da mu jebem mater. „

„Oprosti, Suzana. Saj veš, kakšen je moj Dario, ko pije. Hihihihihih.“

„No, Suzana, pa mi povej – zdaj je vse v redu, a ni res? Pičkarija, da je.“

„Ja, je. Recimo.“

„Kaj recimo, kurba buh. Ja, še enega bom. Pa še babam prinesi, kar bojo. No… kje sva bla? Aja – zakaj recimo? Drugi otrok je na poti. V službi je napredoval. Končno je napredoval, pičkarija!“

„Ja… saj maš prav.“

„Itak da mam prav, kurba buh. Scat grem.“

„Suzana…“

„Ja…“

„O čem razmišljaš?“

„Nič, Tina… nič. „

„No… glej. Danes zjutraj sem ga našla, tega mojega Boruta… ah, saj ni nič. Pozabi.“

„Kaj, no?“

„Vstala sem in šla v kopalnico. Na hodniku sem se zaletela v njega.“

„In kaj je delal na hodniku?“

„Ah… zdaj se boš smejala.“

„Ne bom.“

„Boš!“

„Ne bom!“

„No… dobro. Na hodniku… no… zobe si je umival.“

„Hihihihihih.“

  • Share/Bookmark