Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Kako ste kaj plačani?

Sobota, 17. november 2007

V prilogi Vikend je objavljen dvostranski članek z naslovom Kdo so najbolje plačani voditelji? Če zelo na kratko povzamem – Vikend je zaprosil TVS, naj posreduje podatke o najbolj plačanih voditeljih, česar TVS ni hotela storiti, zato je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar izdala odločbo, da mora RTVS v roku petih dni posredovati dokumente. RTVS tega ni hotela storiti, zato se zdaj malo tožijo.
Vse lepo in prav. Informacije o plačah so postale zelo splošno dostopne in ne vidim (pravnega) razloga, da tudi v tem primeru ne bi bilo tako. Bolj pa me moti to, da zdaj Vikend nastopa kot veliki borec za pravico do informiranja, češ “Ljudstvo ima pravico, da ve, kam gre denar od naročnine!” Pa ja. Plemenitost pa taka. Plača “javnih osebnosti” (in še posebej tako popularnih, kot sta Lado in Jonas) je le rumena novica, ki jo ljudje žrejo, da se lahko naslajajo nad informacijami, ki normalnega človeka, ki ima v življenju početi še kaj drugega kot se filati z rumenim junk food-om, nimajo kaj zanimati. Mogoče je ljudstvo do tega legalno upravičeno (kar bomo še videli), bi se pa bilo na tem mestu smiselno vprašati – zakaj? Televizije najbrž že vedo, zakaj plačajo nekomu veliko. Če je vmes kakšna korupcija ali čudni posli, so za to pristojni drugi organi in je morebitne zlorabe seveda potrebno sankcionirati. Ljudstvo pa nima nikakršne pravice ne presojati ne sliniti se po osebnih podatkih, za katere objavo se Vikend tako zelo pravičniško bori. Še več, celo karikaturo so pridodali, kjer TVS predstavlja vitez, ki beži pred puščicami (na peresih katerih piše Pop TV, Kanal A, 3…), a le tista od Vikenda je prestrašenega bojevnika zadela v peto in mu “zbila” kovisnki škorenj, na katerem piše Plače. Uau. Dajte mi minuto, da iz pljuč izkašljam vso licemerstvo, ki sem ga ravnokar vdahnil.
Pa še ena stvar je. TV voditelji so dosti bolj javne osebnosti kot množica tistih, katerih plače so objavljene na internetu, pa jih ljudje bolj ali manj uporabljajo samo za kakšne seminarje ali raziskovalne naloge. Nek tretji uradnik na XY ministrstvu pač ni tako zanimiv kot Jonas. Ampak ker je Jonas zanimiv, imamo pravico, da vemo, kako je plačan! Zakaj? Ker je tako rekla pooblaščenka! In seveda ta večna mantra – Imamo pravico, da vemo, kam gre naš denar! Ja, seveda. Vse le v dobro naše rodne grude in NIKAKOR ne zato, ker v življenju nimaš kaj pametnejšega početi kot to, da vohuniš po plačah ljudi in presojaš, ali so za svoje delo preplačani. Get-a-life.
Torej – kakšna je pa vaša plača? Bi jo bilo fino prebrati v tedniku z glomazno naklado na jutranji kavi in ujeti pogled kakega nebodigatreba, ki iz novo pridobljenih informacij naenkrat vleče svoje sklepe brez kakršnekoli podlage za to? Pa naj bodo pozitivni ali negativni – kje mu pravica?

  • Share/Bookmark

Jesenska sonata ali Sedmina slovenskega filma

Torek, 16. oktober 2007

Naslov je eden najboljših in najlepših Bergmanovih filmov, pa ravno dovolj otožno zveni za temo slovenskega filma, ki se je bom vsaj malo dotaknil. Na 10. Festivalu slovenskega filma so namreč film simbolno pokopali. V krsti. Ne bi mogel reči, da se s to simboliko strinjam ali da mi je akcija zelo pri srcu. Sam spremljam težave slovenskega filma prek medijev in nisem zavzel nobene strani, zato ne vem, kdo je kriv, da je tako. Edino, česar se zelo boleče zavedam, je to, kakšni čudni stvori so zaradi pritiska, ki ga konstantno izvajajo nad njimi, postali slovenski filmski režiserji.

Težave so tudi v vseh drugih umetniških poklicih. Toda pri poklicu filmskega režiserja je najprej dvom, skoraj posmeh, nato pa obvezna vprašanja, ki jih slišim tudi jaz, ki sem še študent, kaj šele kdo drug, ki je že kaj naredil:

1. O, režiser! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov!

2. O, režiser! Slovenski film je v kurcu, se strinjaš?

3. [Tišina in nelagoden skomig z rameni, čuden nasmešek, nato pa razjasnjen obraz]: A! Tako kot Okoren pa Đuro? Zakon! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov, ker so itak v kurcu.

In tako mora slovenski režiser odgovarjati.

Zakaj slovenski film nima gledalcev? Pa zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? (Jja, dvakrat.) Pa zakaj je Filmski sklad gnil, smrdljiv in tarča političnih bojev? Pa zakaj je Prodnik bedak, pa Simoniti bedak, pa če je Ostrouška res kriva (in s tem bedakinja), pa če je Malčič bedak, pa zakaj so vsi taki bedaki in zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? Vmes se priplazijo vprašanja, zakaj slovenskega filma nihče ne razume, zakaj vsi igralci govorijo tako gledališko, zakaj filmi niso narejeni za “gledalce” … — v glavnem, vse skupaj je ena velika gonja proti poklicu, ki vsa vprašanja združi v eno veliko: “Povej mi, revše, kako boš rešil slovenski film?”

In tako se slovenski režiserji opravičujejo. Če se ne opravičujejo, pa kolnejo in preklinjajo in stokajo in se borijo in rešujejo in polemizirajo. Namesto da bi se že enkrat kdo začel pogovarjati o filmih. Ja, to je namreč to, kar režiserji delajo. Filme. Vsem je razumljivo, da pisatelj piše knjige. Zato pisatelje sprašujejo o motivih njihovega zadnjega dela, o stvareh, ki jih ženejo, o umetnosti. Film pa je pri nas postal skoraj kletvica, ki ga je ves drek, ki se mu je nalimal na podplate, tako zasmradil, da so vsi pozabili, da gre za umetnost, ne pa za birokratsko tegobo.

Novi avtorji nimajo priložnosti. Stari avtorji nimajo priložnosti ali pa jih imajo več, kot bi si jih zaslužili. Razen nekaj redke literature se kritiki ob vsakem novem filmu ukvarjajo s tem, kakšne težave je imel ob nastanku in kdo je dobil izplačane honorarje in pozabijo, da je tisto, kar je na platnu, umetnost. Pa naj bo bolj ali manj posrečena.

In potem so tu gledalci.

Ta gmota, ki ima tako neverjeten vpliv na slovenske režiserje, da se začnejo kar potiti in cviliti in jecljati, ko jih omenijo. Gledalci, ki v različnih intervjujih konstantno pljuvajo čez slovenski film in v isti sapi priznavajo, da so nazadnje gledali Kekca. Gledalci, ki so popolnoma nevzgojeni v filmski kulturi in sedmo umetnost jemljejo le še kot eno mini mašilo za prosti čas. Gledalci, ki so se nažrli tega, s čimer jih non-stop fopajo mediji – da je slovenski film v kurcu, da ni narejen za gledalce in da ga je potrebno rešiti, vsak slovenski filmski režiser pa je le ena od opek v zidu pljuvanja, v katerega lahko hrkne vsak, ki ima nekaj minut časa, in režiser bo pljunek hvaležno pogoltnil. Pa naj pride še iz tako ignorantskega grla.

Menim, da je v redu, da se za slovenski film borimo. Da se borimo za skupno dobro, da delamo na tem, da bo ubogo kljuse obstalo in da bomo imeli kaj gledati. Menim pa tudi, da moramo režiserji postati manj glasniki in več ustvarjalci. Da je potrebno prenehati zapravljati energijo s stalnimi polemikami in razlaganjem in nalaganjem o tem zanimivem fenomenu “slovenskega filma” iz poslovnega stališča in se raje vprašati – kje se skriva poetika? Kje se skriva poetika nove generacije, kaj lahko prinese starejša? Kje leži bistvo slovenskega filma, kje so teme, ki nas družijo, kje so teme, ki so unikatne samo za nas? Ampak seveda – da se to ugotovi, potrebujemo filme. In filmov ne bomo dobili, ne v takem stanju. In smo v začaranem krogu.

Ampak prvi korak bo vsaj to, da že enkrat zbrišemo stigmo tega poklica, da se začnemo pogovarjati o umetnosti, da utišamo birokratske škodljivce in da gledalcem pošteno pljunemo v obraz in jim končno razložimo, da pač obstaja določena skupina zagovedenih gledalcev, za katere ne bo nikoli vredno delati filmov (če že sprejmemo, da se filme dela za gledalce), da gledalci niso enoten pojem in da en film ne bo nikoli zadovoljil vseh, da gledljivost ni univerzalen pojem, ampak zelo subjektiven, in da naj že enkrat nehajo pizdakati čez slovenski film, če si na leto poberejo z neta pet ameriških blockbusterjev in mislijo, da je Babica gre na jug zadnji film, ki je pri nas nastal. (Vsaj dober film so si zbrali!) Jebemti, me prav zanima, kakšen bi bil “povprečni bralec” z isto mentaliteto kot “povprečni gledalec”: »Slovenske knjige so kurac, itak niso za bralce, nazadnje sem bral Cicbana v tretjem razredu!« Ampak takih ni (oziroma jih je zelo malo), ker se nepismeni kreteni ne upajo spuščati v literaturo. Gledališče je “večini” čisto tuj pojem – ampak v film se pa vtakne vsak zarukanec, ki ima pet minut časa, ker je filme gledati nekaj najlažjega! Morda res – ampak polemizirati o njih pa ni. In to, da se slovenski filmski režiser stalno bojuje na vseh frontah, je debel razlog, da mu preprosto zmanjka časa in volje delati filme. In spet smo pretekli začaran krog. Brez oddiha – čas je za novega.

Krivi smo tudi mi, slovenski filmski režiserji. Zelo krivi. Ampak jebemti, da paše malo dreka kdaj pa kdaj zabrisati tudi proti komu drugemu. Jaz se svojega poklica gotovo ne bom sramoval. Že zdaj sem prekleto ponosen na to, kar (upam, da) bom. Strah pa me je, da se bom moral boriti na frontah, ki niso v mojem teritoriju, in z orožjem, s katerim se nisem učil ravnati. In bojeval se bom slabo. Naj to bitko bojuje nekdo drug. Režiserjevo mesto je za kamero, ne za okroglo mizo. Slovenski film potrebuje priložnost in zagrizenost, da jo izkoristi. Pa naj se gledalec še tako vsaja. Naj vsaj enkrat ne dobi opravičila, ampak umetnost. Če mu to ne bo zaprlo ust, si je s tem lastnoročno iztaknil oči. Slepi zaradi lastne neumnosti pa niso moja ciljna publika. Čeprav so ponavadi ravno taki najglasnejši.

  • Share/Bookmark

KMETIJA ali Cena resničnosti

Petek, 12. oktober 2007

Malo sem si pogledal Kmetijo (link), ta novi resničnostni šov na POP TV. Ne bi se dotikal ne kvalitete ne splošne debate o tem novem žanru, bi se pa vprašal, kaj točno je smisel Kmetije? Morda v državah, ki dejansko premorejo velemesta in več kakor tri ure vožnje po diagonali, je tak šov zanimiv, po svoje eksotičen. Pri nas pa je samo prekleto vsakdanji. Ne vem, morda se kakšnemu meščanskemu osebku zdi dejstvo, da kravji drek smrdi fascinantno, ampak jaz recimo nisem odraščal na kmetiji ne v neposredni bližini kakšne, pa sem vse procese spoznal dovolj dobro, da me Kmetija preprosto dolgočasi. No, je pa res, da je že vsak od nas bil v baru kot v khm… Baru, ali pa se cel dan praskal po jajcih kot v Big Brotherju. Mogoče je pa težava Kmetije ravno v tem, da je po svoje premalo resnična. Malo zoprno je namreč po televiziji gledati ljudi, ki so zvečer utrujeni, ker so molzli kravo in kosili travo, ko pa je smisel resničnostih šovov ravno v tem, da je človek spoštovan in znan in slaven na podlagi absolutno ničesar. In dandanes, ko je fikcijo požrla režirana realnost, je Kmetija toliko bolj nezanimiva. V realnosti se tako dela kot lenari – ampak najlažje (najslajše?) se je slepiti, da je tisto zadnje nagrajevano. Pa še res je – Big Brotherjevec je namreč pokasiral 75 tisočakov, bodoči zmagovalec Kmetije pa jih bo »le« 50. Padla je cena na resničnost. Hecno, le katera je več vredna?

  • Share/Bookmark

MELODROM ali Zabava je to, kar je splošno sprejeto

Ponedeljek, 8. oktober 2007

29. oktobra se bo zgodil koncert skupine Melodrom v Cankarjevem domu. Posebna predstavitev (upam) ni potrebna, odsurfajte na www.melodrom.com, kupite album The Guide in pojdite na koncert (to, da bo fenomenalen v vseh pogledih, sploh ne dvomim), da podprete eno najbolj vznemirljivih skupin, ki so trenutno na naši sceni.

http://www.rockline.info/upload/Image/Melodrom/Melodrom_band.jpg

Na koncertu Melodromov sem prvič bil v Gali Hali na Metelkovi in neizmerno užival v odlični glasbi in suverenem nastopu. Nekaj dni za tem so začeli kapljati odzivi v medijih. Večinoma so bili negativni, kar me niti ni presenetilo. Očitan jim je bil premajhen kontakt s publiko, hladnost, nedostopnost, prevelika »pravilnost« in še nekaj podobnih traparij. Temu je tako, ker je v Sloveniji koncertna dejavnost zelo specifična. Razdelil sem jo v sledeče kategorije:

1. Joške vun, tresi z njimi!

V ta tip spadajo godci tipa Atomik Harmonik (ki se mi po svoje smilijo, saj so dežurni krivci za vso govedarstvo na sončni strani Alp) in ostala čudaštva, katerih koncerti so v prvi vrsti, kakor sami pravijo – zabava. Vse lepo in prav, ampak nekako me boli pri srcu, da se mi kdo drzne definirati zabavo. Tako kot se Kolosej oglašuje kot kraljestvo zabave, pa je v resnici le multimedijska beznica brez prave selekcije in kjer vsak dobi vse kar hoče in hkrati nič, tako se tudi glasbeniki te kategorije oglašujejo kot preprosti, plebski ansambli, ki godejo in potresavajo v splošno zadovoljstvo alkoholizirane raje, ki jim polaga predpražnik iz sline in ostalih telesnih tekočin, da se zmagoslavno sprehodijo po njem. To ni zabava, to je lobotomija. Ampak – vsakemu svoje. So čisto legitimni, če dojemaš glasbo kot… heh, zabavo. A ne?

2. Kvišku roke, kvišku pir!

Velika večina slovenskih rock skupin dela svoje koncerte po principu dobrega starega rock`n`roll žura, ki je po svoje podobno brezmožganski kot tisti iz prve kategorije, ampak rock je le bolj spoštovan kot turbofolk, a ne? Tako se tudi kakšni naši bolj kvalitetni rock izvajalci in skupine nekako bojijo publike in jim ustrezajo s spretnimi mešanicami komadov, tako da najprej malo zašvicaš, ko pa se nabiješ piva, pa tuliš ob baladah, vse skupaj pa popestrijo z obveznimi vzkliki »A se mamo fajn?!« in »Dejmo roke gor, dejmo!« Ker žur, to je glavno. In tudi oni definirajo žur po svoje in se ne vprašajo, če z razprodajo sebe in uklanjanju “občinstvu” (na ta pojem pridemo kasneje) na odru morda izgubljajo kredibilnost.

3. Komad pod 30 minut je komercialno sranje

V to kategorijo bi umestil vse “alter” zadeve, ki so diametralno nasprotje prvi kategoriji. Izvajalci so ponavadi grdi in dolgolasi, glasba je zatežena, igrajo le zato, ker njim paše, občinstvo je neuka gmota, ki je tam zato, da se že enkrat nauči, da se po solaži ploska. Taki glasbeniki ponavadi o sebi mislijo, da glasba ni namenjena zabavi, ampak se v njej skriva dojemanje vse civilizacije in filozofije od kar je Platon pisal o posodah različne tonalitete, in se skladno s svojim prepričanjem tudi obnašajo. Po njihovih koncertih ponavadi razmišljaš o najboljših načinih samomora in si želiš, da sonce ne bi nikdar več vzšlo. Pomembno je, da jih ne zamešamo z vsemi izvajalci “resne” (sicer blazno neumen pojem) glasbe, pa recimo jazza (med njega izvajalci se sicer skriva veliko zatežencev). Taka glasba je lahko prekleto zabavna, pa naj tisti iz prve kategorije trdijo karkoli. Le žurerska ni. Pa tudi to je lahko, seveda, odvisno le in samo od poslušalca. Nikoli ne bomo poenotili našega doživljanja glasbe. Kar je eden njenih največjih adutov.

4. Skupine s hrbtenico

V to kategorijo spadajo, uganili ste, Melodrom. Pa še marsikateri drugi, da ne bo pomote (moj osebni okus uvršča notri Dan D, Gal in galeristi, Patetico, Moveknowledegement, Slon in Sadež, Laibach, Psychopath itd.). A ostanimo raje pri Melodromih. Na koncertu v Gali Hali res niso imeli »stika z občinstvom«. Ker, seveda, vsi avtomatsko vemo, kaj stik z občinstvom je. A res? A tisto vpitje blond zverin na odru je stik? A polurni govor o pivu in spermi rock pevca je pristna komunikacija? Dajte no. V vseh vejah umetnosti imamo njihove konzumente – gledalce, poslušalce, publiko. In tako zelo radi jih posplošimo, da je groza. Če bi dobil evro za vsakič, ko sem slišal, da ta film ni za gledalce/ta glasba ni za gledalce/ta umetnost ni za »folk«, bi si na take trditve prižgal kubanko ob svojemu Aston Martinu in se pomilovalno nasmehnil s sveže prevlečenimi zobmi. Splošno občinstvo ne obstaja. Sestavljeno je iz toliko okusov, kolikor je ljudi. In če lahko glede na dogodek vsaj približno predvidevamo, kakšen je okus občinstva, ki se ga je udeležil, je zahtevati od ustvarjalcev, naj se okusu prilagodijo, čisti nesmisel. Skoraj še večji, kot iti na koncert z lastnimi, zakrknjenimi pričakovanji, in sesuti skupino, ker pač nisi dobil tistega, kar bi po pričakovanjih mogel dobiti. Melodrom sestavljajo odlični glasbeniki, zaporedje skladb je bilo dobro izbrano, pevka je suverena in karizmatična oseba, ki ji razen občasnega »hvala« in napovedi skladb ni potrebno reči ničesar drugega, ker je tam zato, da pesmi s svojim izjemnim glasom naravnost izstreli med občinstvo – ne pa zato, da bo ugajala s frazami. Celoten koncert te zaziba v stanje zamaknjenosti, iz katerega še nekaj časa ne pobegneš. In ja, to je izjemna zabava. Zame, seveda. Ker gre (je šlo) za koncert skupine, ki je zvesta sama sebi, svoji glasbi. Ker si ne da dopovedati, da je tisto, kar je splošno sprejeto, kot vreme – ko ga jebe, jutri bo najbrž boljše.

Seveda je na vse to moje pisanje odgovoriti preprosto – vsak ima pravico, da tisto, kar jaz pojmujem kot zabavo, on pojmuje kot dolgčas/nekvaliteto. Se absolutno strinjam. Žalostno je samo, da so splošno sprejeta pravila zabave taka, da izločajo bende, kot je Melodrom, in omogočajo ovčjim glasbenikom, da prosperirajo. Ter seveda dajejo trapastim osebkom pravico, da označijo umetniško delo za dolgočasno in nezanimivo, ker ni ustrezalo njihovim, oh tako ljudskim standardom. Podobno je bilo, ko sem šel gledat Transformerje (www.imdb.com/title/tt0418279/) in si skoraj iztaknil oči od groze. In ko sem si drznil ta feces kritizirati v “javnosti”, sem dobil nazaj verbalni udarec – »Pa kaj se buniš, to je preprosta akcija za zabavo.« Žal, zame je bil film muka brez primere, proti kateremu je celotni opus Tarkovskega v slow motionu čisti orgazem. In skrajni čas je, da prenehamo s to poenotenostjo, kot tudi s kategoriziranjem umetnosti na višjo in nižjo, na resno in neresno (zabavno?!). Vsakemu svoje, da. Samo potem si niti približno ne drzni tacati po mojem travniku, ker imaš slučajno obute čevlje za v blato.

  • Share/Bookmark