Arhiv za kategorijo 'Film'

Proč s sentimentalno zgodbo!

Torek, 30. oktober 2007

“Umrl je Franci Slak, poln samega sebe.”

To informacijo ponuja rahlo bizarna kulturna stran včerajšnjega Dela. Bodite pozorni na naslove prispevkov, ki obkrožajo novico o smrti gospoda Slaka:

slak

Da bi bilo vse skupaj še bolj čudno, je tudi naslov spodaj “ustrezen”.

Res me zanima, kako se lahko kaj takega zgodi. Najbrž uide nepozornemu bralcu, a izurjeno uredniško oko bi moralo prepoznati nesrečno naključje, ki izpade precej grdo, zato z vsem spoštovanjem nanj tudi opozarjam. Sožalje bližnjim mojega profesorja in mentorja, ki veliko prezgodaj počiva v miru.

  • Share/Bookmark

Zakaj je filmska kultura pomembna?

Sobota, 27. oktober 2007

Zato, ker brez nje nastanejo taki prispevki.

Avtorju bi bilo treba povedati, da je spremljanje napisanega teksta in govorjenega besedila izjemno težavno, zato sem se moral prav potruditi, da sem lahko hkrati bral in spremljal to filmsko bistroumnost. Če bi torej umetnik imel nekaj minimalnega pojma o ustvarjanju filmov, bi svoje globoko sporočilo lahko bolj uspešno prenesel med ljudstvo, med katerim je po novem vsak peti naklonjen podobnemu razmišljanju. Ampak dobro. Naj tale videoart služi samo kot droben uvod in majhna zanimivost, kaj lahko poleg vseh čudovitih stvari omogoči pretirana demokratizacija interneta.

V sredo sem bil (literarni) gost na litijski gimnaziji. Na svoje presenečenje sem naletel na številno občinstvo, večinoma sestavljeno iz dijakov — bejž, no? —, odličnega moderatorja, ki jih še nima osemnajst, ter na zelo dober odziv, saj so se vprašanja kar vrstila. Žal mi je bilo, da sem zamudil uvod v večer, ko so debaterji pripravili debato, ki se je vrtela okoli vprašanja o literaturi, konkretno: ali branje osvobaja? Na srečo sem ujel vsaj del debate. Še posebej je presenetila negativna stran, saj so našli presenetljivo dobre argumente proti. Najbolj zanimiv je bil gotovo primer bestsellerjev, ki so po njihovem mnenju večinoma knjige brez umetniške vrednosti in so najbolj brane, kar pomeni, da ljudje niso sposobni sami odločati, kaj si želijo brati in se zato po lastni volji zapirajo v ozkoglednost in ne razvijajo pravih vrednot, ne širijo znanja, prej nazadujejo kot napredujejo.

Vse to me je precej spomnilo na vročo debato, ki smo jo imeli okoli moje objave, naslovljene Jesenska sonata. Priznam svojo napako, saj očitno nisem bil dovolj jasen v tem, kaj sem hotel povedati. Vse skupaj je zašlo v ekonomsko plat filma, ki me sploh ne zanima, očitno pa je blazno interesantna ogromnemu številu ljudi, ki o njej tako radi polemizirajo. Zato sem potegnil eno ugotovitev, za katero se dobro zavedam, da je grdo posploševanje, ampak bom tvegal:

Slovenskega gledalca bolj prizadene to, da je bil film drag in ima malo gledalcev, kot pa to, da je slab umetniški izdelek.

Ploskajo umetnikom, ki so gledani/poslušani/brani, ker je to največji in najmočnejši argument. Če ekonomska računica opraviči umetnost, potem je vse v redu. Ta zaskrbljenost nad državno blagajno je prav impresivna, saj je “mrkaićevstvo“ še bolj razširjeno, kot sem si mislil. Miselnost negacijske skupine debaterjev je dokaj strašljiva resnica, čeprav na videz govori o drugih stvareh, kot jih jaz poudarjam. Če njihove argumente malo premešam in jih navežem na film, je fraza “gledanje osvobaja” izrazito negativna, saj ni važno, kaj film prinese gledalcu kot umetnost. Važno je, da na prvem mestu opraviči svoj denarni vložek in na drugem mestu zabava.

Priznam, umetnost je tudi posel in sprostitev. Hkrati pa zaradi krize, v kateri je, film vedno znova zamuja priložnost, da bi bil aktualen, kritičen, inovativen, kontroverzen, da bi gledalce spodbujal k razmišljanju, da bi jih vznemiril in navdušil, da bi jim dal misliti. To je tisto, kar bi moral gledalec zahtevati od slovenskega filma in do česar ima vso pravico. Prekleto žalostno pa je, da se gre producenta in zabavljača, ki nesebično skrbi za državni proračun.

Torej: kaj si zares želite? Neškodljivo in dobičkonosno filmsko industrijo? Tega na tako majhnem trgu nikoli ne bo. Morda pa si le želite filmov, ki bodo sedmo umetnost sčasoma približali veljavi, kakršno ima slovenska knjiga, in zaradi katerih se bo o filmski umetnosti govorilo spoštljivo — pa čeprav bo zaradi njih ena luknjica v državni blagajni več? Na dveh stolih sedeti je zelo zelo težko.

Pa še eno konkretno vprašanje: povejte mi naslove enega ali več tujih filmov, ki so vas v zadnjem času tako navdušili, da bi si želeli, da bi nekaj podobnega videli tudi v materinščini?

Tisti “film”, ki sem ga objavil na začetku, je precej zanimiva zadeva. Če vam ga je uspelo pogledati do konca, boste ugotovili, da je zadnjih nekaj stavkov čisto spravljivih. Gre za mehčanje nestrpnosti, ki je zelo fin način, da se izogneš obtožbam. “Disclaimer” pač. Gre za film z namenom in izrazito poanto, skoraj didaktičen film, bi lahko rekli. Bil je zastonj, avtor ni hotel državnega denarja, tema je zelo ljudska. V trenutku, ko to pišem, ima film 15.038 »gledalcev«. Po priljubljenih standardih gre za enega večjih uspehov slovenskega filma zadnjih let. Vsebina pa itak ni pomembna, če nismo zanj plačali.

PS: Vem, da vsi ne mislite tako, da ste o tem pisali že v odgovorih na prejšnjo objavo. Veliko vas je, ki o filmu razmišljate itd. Vsega tega se zavedam, kot tudi tega, da bom za določene ljudi vedno pisal le in samo traparije in klevete. Zato raje razvijmo kako pametno debato, kot da me vedno znova opozarjate na to. Hvala.)

  • Share/Bookmark

Jesenska sonata ali Sedmina slovenskega filma

Torek, 16. oktober 2007

Naslov je eden najboljših in najlepših Bergmanovih filmov, pa ravno dovolj otožno zveni za temo slovenskega filma, ki se je bom vsaj malo dotaknil. Na 10. Festivalu slovenskega filma so namreč film simbolno pokopali. V krsti. Ne bi mogel reči, da se s to simboliko strinjam ali da mi je akcija zelo pri srcu. Sam spremljam težave slovenskega filma prek medijev in nisem zavzel nobene strani, zato ne vem, kdo je kriv, da je tako. Edino, česar se zelo boleče zavedam, je to, kakšni čudni stvori so zaradi pritiska, ki ga konstantno izvajajo nad njimi, postali slovenski filmski režiserji.

Težave so tudi v vseh drugih umetniških poklicih. Toda pri poklicu filmskega režiserja je najprej dvom, skoraj posmeh, nato pa obvezna vprašanja, ki jih slišim tudi jaz, ki sem še študent, kaj šele kdo drug, ki je že kaj naredil:

1. O, režiser! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov!

2. O, režiser! Slovenski film je v kurcu, se strinjaš?

3. [Tišina in nelagoden skomig z rameni, čuden nasmešek, nato pa razjasnjen obraz]: A! Tako kot Okoren pa Đuro? Zakon! Glej, da ne boš snemal slovenskih filmov, ker so itak v kurcu.

In tako mora slovenski režiser odgovarjati.

Zakaj slovenski film nima gledalcev? Pa zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? (Jja, dvakrat.) Pa zakaj je Filmski sklad gnil, smrdljiv in tarča političnih bojev? Pa zakaj je Prodnik bedak, pa Simoniti bedak, pa če je Ostrouška res kriva (in s tem bedakinja), pa če je Malčič bedak, pa zakaj so vsi taki bedaki in zakaj nihče ne gleda slovenskih filmov? Vmes se priplazijo vprašanja, zakaj slovenskega filma nihče ne razume, zakaj vsi igralci govorijo tako gledališko, zakaj filmi niso narejeni za “gledalce” … — v glavnem, vse skupaj je ena velika gonja proti poklicu, ki vsa vprašanja združi v eno veliko: “Povej mi, revše, kako boš rešil slovenski film?”

In tako se slovenski režiserji opravičujejo. Če se ne opravičujejo, pa kolnejo in preklinjajo in stokajo in se borijo in rešujejo in polemizirajo. Namesto da bi se že enkrat kdo začel pogovarjati o filmih. Ja, to je namreč to, kar režiserji delajo. Filme. Vsem je razumljivo, da pisatelj piše knjige. Zato pisatelje sprašujejo o motivih njihovega zadnjega dela, o stvareh, ki jih ženejo, o umetnosti. Film pa je pri nas postal skoraj kletvica, ki ga je ves drek, ki se mu je nalimal na podplate, tako zasmradil, da so vsi pozabili, da gre za umetnost, ne pa za birokratsko tegobo.

Novi avtorji nimajo priložnosti. Stari avtorji nimajo priložnosti ali pa jih imajo več, kot bi si jih zaslužili. Razen nekaj redke literature se kritiki ob vsakem novem filmu ukvarjajo s tem, kakšne težave je imel ob nastanku in kdo je dobil izplačane honorarje in pozabijo, da je tisto, kar je na platnu, umetnost. Pa naj bo bolj ali manj posrečena.

In potem so tu gledalci.

Ta gmota, ki ima tako neverjeten vpliv na slovenske režiserje, da se začnejo kar potiti in cviliti in jecljati, ko jih omenijo. Gledalci, ki v različnih intervjujih konstantno pljuvajo čez slovenski film in v isti sapi priznavajo, da so nazadnje gledali Kekca. Gledalci, ki so popolnoma nevzgojeni v filmski kulturi in sedmo umetnost jemljejo le še kot eno mini mašilo za prosti čas. Gledalci, ki so se nažrli tega, s čimer jih non-stop fopajo mediji – da je slovenski film v kurcu, da ni narejen za gledalce in da ga je potrebno rešiti, vsak slovenski filmski režiser pa je le ena od opek v zidu pljuvanja, v katerega lahko hrkne vsak, ki ima nekaj minut časa, in režiser bo pljunek hvaležno pogoltnil. Pa naj pride še iz tako ignorantskega grla.

Menim, da je v redu, da se za slovenski film borimo. Da se borimo za skupno dobro, da delamo na tem, da bo ubogo kljuse obstalo in da bomo imeli kaj gledati. Menim pa tudi, da moramo režiserji postati manj glasniki in več ustvarjalci. Da je potrebno prenehati zapravljati energijo s stalnimi polemikami in razlaganjem in nalaganjem o tem zanimivem fenomenu “slovenskega filma” iz poslovnega stališča in se raje vprašati – kje se skriva poetika? Kje se skriva poetika nove generacije, kaj lahko prinese starejša? Kje leži bistvo slovenskega filma, kje so teme, ki nas družijo, kje so teme, ki so unikatne samo za nas? Ampak seveda – da se to ugotovi, potrebujemo filme. In filmov ne bomo dobili, ne v takem stanju. In smo v začaranem krogu.

Ampak prvi korak bo vsaj to, da že enkrat zbrišemo stigmo tega poklica, da se začnemo pogovarjati o umetnosti, da utišamo birokratske škodljivce in da gledalcem pošteno pljunemo v obraz in jim končno razložimo, da pač obstaja določena skupina zagovedenih gledalcev, za katere ne bo nikoli vredno delati filmov (če že sprejmemo, da se filme dela za gledalce), da gledalci niso enoten pojem in da en film ne bo nikoli zadovoljil vseh, da gledljivost ni univerzalen pojem, ampak zelo subjektiven, in da naj že enkrat nehajo pizdakati čez slovenski film, če si na leto poberejo z neta pet ameriških blockbusterjev in mislijo, da je Babica gre na jug zadnji film, ki je pri nas nastal. (Vsaj dober film so si zbrali!) Jebemti, me prav zanima, kakšen bi bil “povprečni bralec” z isto mentaliteto kot “povprečni gledalec”: »Slovenske knjige so kurac, itak niso za bralce, nazadnje sem bral Cicbana v tretjem razredu!« Ampak takih ni (oziroma jih je zelo malo), ker se nepismeni kreteni ne upajo spuščati v literaturo. Gledališče je “večini” čisto tuj pojem – ampak v film se pa vtakne vsak zarukanec, ki ima pet minut časa, ker je filme gledati nekaj najlažjega! Morda res – ampak polemizirati o njih pa ni. In to, da se slovenski filmski režiser stalno bojuje na vseh frontah, je debel razlog, da mu preprosto zmanjka časa in volje delati filme. In spet smo pretekli začaran krog. Brez oddiha – čas je za novega.

Krivi smo tudi mi, slovenski filmski režiserji. Zelo krivi. Ampak jebemti, da paše malo dreka kdaj pa kdaj zabrisati tudi proti komu drugemu. Jaz se svojega poklica gotovo ne bom sramoval. Že zdaj sem prekleto ponosen na to, kar (upam, da) bom. Strah pa me je, da se bom moral boriti na frontah, ki niso v mojem teritoriju, in z orožjem, s katerim se nisem učil ravnati. In bojeval se bom slabo. Naj to bitko bojuje nekdo drug. Režiserjevo mesto je za kamero, ne za okroglo mizo. Slovenski film potrebuje priložnost in zagrizenost, da jo izkoristi. Pa naj se gledalec še tako vsaja. Naj vsaj enkrat ne dobi opravičila, ampak umetnost. Če mu to ne bo zaprlo ust, si je s tem lastnoročno iztaknil oči. Slepi zaradi lastne neumnosti pa niso moja ciljna publika. Čeprav so ponavadi ravno taki najglasnejši.

  • Share/Bookmark