Arhiv za kategorijo 'Glasba'

Boljši časi za najine sanje

Sobota, 8. december 2007

December mi ne gre na živce, še posebej če je mil s snegom, kot je bil lanski. (Upam, da bo tudi letošnji.) Če se zapletem v pogovor o božiču in podobnem, se vedno polariziramo: enim je božič in veseli december nasploh nekaj najboljšega po narezanem kruhu, drugi pa veselo preklinjajo vso to kapitalistično norijo. (Kdo jih pa sili, da se je udeležujejo?)

Oba tabora mi gresta na živce in se mi zdita trobljenje v isti rog, samo iz različnih smeri. V obeh primerih gre za napihovanje. Meni je december pač december, hecen mesec, čeprav se ponavadi polenim in spijem preveč kuhanega vina, nato pa kupujem knjige, ki sem jih že prebral in se mi zdi, da bi jih še enkrat, čeprav mi v resnici sploh niso bile všeč. Tako me po pohodih po Ljubljani ali Novem mestu izrazito zmoti le ena stvar: glasba.

Lučke so fajn, ker vsaj malo ubijejo meglo. Jelke so smešne, ker so osamelci v betonskem kraljestvu. Moj najljubši okrasek so joggerji, iz katerih se vedno kadi kot iz dimnika, ko prisopihajo mimo. Ampak glasba … — o, Jezus!

Spomnim se, da je bil eden izmed prvih CD-jev, ki smo jih imeli v naši hiši, tisti z božičnimi hiti Mariah Carey, davnega leta 1994. Pač, živahne pop priredbe božičnih klasik. Dandanes bi bil srečen, če bi me spremljale v mestu. Tako pa vedno, ko maširam po Prešercu, slišim sledeče:Metallico (?)Jingle Bells tehno venček“Na božično noč”, ki je sama po sebi čisto simpatično patetična pesmica, ampak seveda jo dobim v nekem čudaškem DJ turbopolkasvizec remiksu.

Mimogrede, spot je prav preroški: American Beauty pred American Beauty). Naključna božična uspešnica (remiks, seveda). Vse lepo in prav, je le božični čas.

Bi si pa definitivno želel slišati moj najljubši božični komad, ki nekako pooseblja tisto, kar je po mojem skromnem mnenju božič. Gre za legendarno pesem Fairytale of New York skupine The Pogues, ki se v nasprotju z 99% božičnih melodij začne s tem, da je nekdo pijan. Kar priznajmo si, to je najboljši ubijalec božične osamljenosti. Pesem se tu ne ustavi, ampak nadaljuje z besedami kot “faggot”. V videospotu se McGowan in MacCollova tudi kar malo stepeta, takoj za tem pa sledita verza “Lahko bi bil nekdo” in odgovor: “Ti in vsakdo”. Kar je za božično pesem precej kontroverzno. Morda ji je to vzelo prvo mesto na lestvici (menda so zmagali Pet Shop Boys), kar je razumljivo. A MacGowan na koncu vseeno zapoje, da je “zgradil sanje okoli [tebe] nje”. In pesem se počasi izteče.

No… tako nekako jaz vidim božič. Nekaj, kar je čisto vsakdanje, a je postavljeno v tak čas, da izsili intimo — včasih uspešno, včasih neuspešno. In se pije in pretepa … pa tudi objema in gradi boljše čase za naše sanje.

Mimogrede, poglejte si tole verzijo, brez tragično pokojne Kristy in tragično zapitim McGownom. Tu na izpitu padejo tako tisti, ki prezirajo vso toplino božiča v hladnih mesecih, kot tudi tisti, ki vidijo samo luči, ne pa nujno tudi temo, ki ostane, ko ugasnejo. Morda pa je Njujorška pravljica le preveč iz nekega drugega časa.Sem se pa spomnil, da imam darilo za vas. Samo še zaviti ga moram. :)

  • Share/Bookmark

MELODROM ali Zabava je to, kar je splošno sprejeto

Ponedeljek, 8. oktober 2007

29. oktobra se bo zgodil koncert skupine Melodrom v Cankarjevem domu. Posebna predstavitev (upam) ni potrebna, odsurfajte na www.melodrom.com, kupite album The Guide in pojdite na koncert (to, da bo fenomenalen v vseh pogledih, sploh ne dvomim), da podprete eno najbolj vznemirljivih skupin, ki so trenutno na naši sceni.

http://www.rockline.info/upload/Image/Melodrom/Melodrom_band.jpg

Na koncertu Melodromov sem prvič bil v Gali Hali na Metelkovi in neizmerno užival v odlični glasbi in suverenem nastopu. Nekaj dni za tem so začeli kapljati odzivi v medijih. Večinoma so bili negativni, kar me niti ni presenetilo. Očitan jim je bil premajhen kontakt s publiko, hladnost, nedostopnost, prevelika »pravilnost« in še nekaj podobnih traparij. Temu je tako, ker je v Sloveniji koncertna dejavnost zelo specifična. Razdelil sem jo v sledeče kategorije:

1. Joške vun, tresi z njimi!

V ta tip spadajo godci tipa Atomik Harmonik (ki se mi po svoje smilijo, saj so dežurni krivci za vso govedarstvo na sončni strani Alp) in ostala čudaštva, katerih koncerti so v prvi vrsti, kakor sami pravijo – zabava. Vse lepo in prav, ampak nekako me boli pri srcu, da se mi kdo drzne definirati zabavo. Tako kot se Kolosej oglašuje kot kraljestvo zabave, pa je v resnici le multimedijska beznica brez prave selekcije in kjer vsak dobi vse kar hoče in hkrati nič, tako se tudi glasbeniki te kategorije oglašujejo kot preprosti, plebski ansambli, ki godejo in potresavajo v splošno zadovoljstvo alkoholizirane raje, ki jim polaga predpražnik iz sline in ostalih telesnih tekočin, da se zmagoslavno sprehodijo po njem. To ni zabava, to je lobotomija. Ampak – vsakemu svoje. So čisto legitimni, če dojemaš glasbo kot… heh, zabavo. A ne?

2. Kvišku roke, kvišku pir!

Velika večina slovenskih rock skupin dela svoje koncerte po principu dobrega starega rock`n`roll žura, ki je po svoje podobno brezmožganski kot tisti iz prve kategorije, ampak rock je le bolj spoštovan kot turbofolk, a ne? Tako se tudi kakšni naši bolj kvalitetni rock izvajalci in skupine nekako bojijo publike in jim ustrezajo s spretnimi mešanicami komadov, tako da najprej malo zašvicaš, ko pa se nabiješ piva, pa tuliš ob baladah, vse skupaj pa popestrijo z obveznimi vzkliki »A se mamo fajn?!« in »Dejmo roke gor, dejmo!« Ker žur, to je glavno. In tudi oni definirajo žur po svoje in se ne vprašajo, če z razprodajo sebe in uklanjanju “občinstvu” (na ta pojem pridemo kasneje) na odru morda izgubljajo kredibilnost.

3. Komad pod 30 minut je komercialno sranje

V to kategorijo bi umestil vse “alter” zadeve, ki so diametralno nasprotje prvi kategoriji. Izvajalci so ponavadi grdi in dolgolasi, glasba je zatežena, igrajo le zato, ker njim paše, občinstvo je neuka gmota, ki je tam zato, da se že enkrat nauči, da se po solaži ploska. Taki glasbeniki ponavadi o sebi mislijo, da glasba ni namenjena zabavi, ampak se v njej skriva dojemanje vse civilizacije in filozofije od kar je Platon pisal o posodah različne tonalitete, in se skladno s svojim prepričanjem tudi obnašajo. Po njihovih koncertih ponavadi razmišljaš o najboljših načinih samomora in si želiš, da sonce ne bi nikdar več vzšlo. Pomembno je, da jih ne zamešamo z vsemi izvajalci “resne” (sicer blazno neumen pojem) glasbe, pa recimo jazza (med njega izvajalci se sicer skriva veliko zatežencev). Taka glasba je lahko prekleto zabavna, pa naj tisti iz prve kategorije trdijo karkoli. Le žurerska ni. Pa tudi to je lahko, seveda, odvisno le in samo od poslušalca. Nikoli ne bomo poenotili našega doživljanja glasbe. Kar je eden njenih največjih adutov.

4. Skupine s hrbtenico

V to kategorijo spadajo, uganili ste, Melodrom. Pa še marsikateri drugi, da ne bo pomote (moj osebni okus uvršča notri Dan D, Gal in galeristi, Patetico, Moveknowledegement, Slon in Sadež, Laibach, Psychopath itd.). A ostanimo raje pri Melodromih. Na koncertu v Gali Hali res niso imeli »stika z občinstvom«. Ker, seveda, vsi avtomatsko vemo, kaj stik z občinstvom je. A res? A tisto vpitje blond zverin na odru je stik? A polurni govor o pivu in spermi rock pevca je pristna komunikacija? Dajte no. V vseh vejah umetnosti imamo njihove konzumente – gledalce, poslušalce, publiko. In tako zelo radi jih posplošimo, da je groza. Če bi dobil evro za vsakič, ko sem slišal, da ta film ni za gledalce/ta glasba ni za gledalce/ta umetnost ni za »folk«, bi si na take trditve prižgal kubanko ob svojemu Aston Martinu in se pomilovalno nasmehnil s sveže prevlečenimi zobmi. Splošno občinstvo ne obstaja. Sestavljeno je iz toliko okusov, kolikor je ljudi. In če lahko glede na dogodek vsaj približno predvidevamo, kakšen je okus občinstva, ki se ga je udeležil, je zahtevati od ustvarjalcev, naj se okusu prilagodijo, čisti nesmisel. Skoraj še večji, kot iti na koncert z lastnimi, zakrknjenimi pričakovanji, in sesuti skupino, ker pač nisi dobil tistega, kar bi po pričakovanjih mogel dobiti. Melodrom sestavljajo odlični glasbeniki, zaporedje skladb je bilo dobro izbrano, pevka je suverena in karizmatična oseba, ki ji razen občasnega »hvala« in napovedi skladb ni potrebno reči ničesar drugega, ker je tam zato, da pesmi s svojim izjemnim glasom naravnost izstreli med občinstvo – ne pa zato, da bo ugajala s frazami. Celoten koncert te zaziba v stanje zamaknjenosti, iz katerega še nekaj časa ne pobegneš. In ja, to je izjemna zabava. Zame, seveda. Ker gre (je šlo) za koncert skupine, ki je zvesta sama sebi, svoji glasbi. Ker si ne da dopovedati, da je tisto, kar je splošno sprejeto, kot vreme – ko ga jebe, jutri bo najbrž boljše.

Seveda je na vse to moje pisanje odgovoriti preprosto – vsak ima pravico, da tisto, kar jaz pojmujem kot zabavo, on pojmuje kot dolgčas/nekvaliteto. Se absolutno strinjam. Žalostno je samo, da so splošno sprejeta pravila zabave taka, da izločajo bende, kot je Melodrom, in omogočajo ovčjim glasbenikom, da prosperirajo. Ter seveda dajejo trapastim osebkom pravico, da označijo umetniško delo za dolgočasno in nezanimivo, ker ni ustrezalo njihovim, oh tako ljudskim standardom. Podobno je bilo, ko sem šel gledat Transformerje (www.imdb.com/title/tt0418279/) in si skoraj iztaknil oči od groze. In ko sem si drznil ta feces kritizirati v “javnosti”, sem dobil nazaj verbalni udarec – »Pa kaj se buniš, to je preprosta akcija za zabavo.« Žal, zame je bil film muka brez primere, proti kateremu je celotni opus Tarkovskega v slow motionu čisti orgazem. In skrajni čas je, da prenehamo s to poenotenostjo, kot tudi s kategoriziranjem umetnosti na višjo in nižjo, na resno in neresno (zabavno?!). Vsakemu svoje, da. Samo potem si niti približno ne drzni tacati po mojem travniku, ker imaš slučajno obute čevlje za v blato.

  • Share/Bookmark