Arhiv za kategorijo 'miks'

Nekaj za “pod smrekco”

Ponedeljek, 17. december 2007

Vsaj tako rečemo pri nas, ko si kupimo kaj za božič: “Tole je pa za pod smrekco.” Zato jo bom najprej postavil, takole:

tree.jpg

Zdaj pa še nekaj za pod njo:

http://www.goga.si/vevericam_nic_ne_uide.pdf

Tole je elektronska oblika (pdf file) moje prve zbirke kratkih zgodb, Vevericam nič ne uide. Lahko jo berete direktno na spletu, lahko pa jo potegnete dol, si jo natisnete… kakor vam drago :) Idejo za objavo knjige na internetu sva dobila skupaj z urednikom Damijanom Šinigojem, razlog pa je preprost – pred izidom je namreč moja nova knjiga kratkih zgodb z naslovom Fasunga, ki je še v pečici, ampak ji ne manjka dosti, da bo pečena. Malo brezsramne samopromocije mi pa le dovolite… :)

Da pa ne bo ta prispevek le o obdarovanju in obdarovanih, je na mestu, da spregovorimo o najbrž najbolj razburljivem “gizmu”, ki si ga lahko privoščite ta hip. Gre za “revolucionarni” Amazonov Kindle, ki je v bistvu zelo preprosta zadeva – digitalni bralni pripomoček, ki nadomešča knjigo. Kar ni nič novega, saj je recimo Sony predstavil nekaj podobnega.

Bistvena razlika pa ni v uporabnosti, saj sta oba izdelka pač mobilna pripomočka za branje tekstov v digitalni obliki. Kindle stopi korak dlje s tem, da je postal nekakšna vzporednica Applovim iTunes v svetu knjig – s Kindlom se namreč priklopite na internet in iz baze knjig (trenutno 90,000, gotovo jih bo še več) potegnete tisto, ki vas zanima – in jo pač preberete. Ni čudno, da je izdelek povzročil precej razburjenja med založniki, saj napoveduje počasno smrt knjige v papirnati obliki. A CDji vseeno še kar vztrajajo, čeprav jim mp3-ji precej mešajo štrene. Nenazadnje pa ima papirnata knjiga tako močno zgodovino, da jo Kindle gotovo ne bo ubil, še posebej zato, ker gre za pionirsko zadevo, ki je za povprečnega potrošnika predraga in tudi njena zanimivost in uporabnost izven Amerike je vprašljiva (za zdaj!). Pa tudi šarm knjige, ko jo vzameš v roke, ni za odmet, a ne? Vseeno pa gre za nazornega pokazatelja tega, kar nas čaka v prihodnosti. Internet je postal najbrž največja grožnja založništvu in posredno tudi trgovinam, kajti če bo nudil vse, za kar moraš drugače vzeti pot pod noge in plačati več, iz naslonjača in ceneje, je strah upravičen. Najbrž je taka prihodnost neizbežna in bližje, kot si mislimo, vendar nisem niti približno analitik, da bi si upal kaj napovedati. Edino, kar me straši, je to, da se sam ne morem odločiti, če mi ta Kindle “dogaja” ali ne. Pri knjigi je pač tako, da ima strahospoštovano tradicijo. Vsak napredek je skoraj herezija. Hkrati pa… a ni čas, da tudi branje malo “posodobimo”? Vsebina bo ostala enaka. Samo medij bo malce pridobil na privlačnosti. No, ja… kakor za koga. Glavno, da se bere.

  • Share/Bookmark

Zakaj je filmska kultura pomembna?

Sobota, 27. oktober 2007

Zato, ker brez nje nastanejo taki prispevki.

Avtorju bi bilo treba povedati, da je spremljanje napisanega teksta in govorjenega besedila izjemno težavno, zato sem se moral prav potruditi, da sem lahko hkrati bral in spremljal to filmsko bistroumnost. Če bi torej umetnik imel nekaj minimalnega pojma o ustvarjanju filmov, bi svoje globoko sporočilo lahko bolj uspešno prenesel med ljudstvo, med katerim je po novem vsak peti naklonjen podobnemu razmišljanju. Ampak dobro. Naj tale videoart služi samo kot droben uvod in majhna zanimivost, kaj lahko poleg vseh čudovitih stvari omogoči pretirana demokratizacija interneta.

V sredo sem bil (literarni) gost na litijski gimnaziji. Na svoje presenečenje sem naletel na številno občinstvo, večinoma sestavljeno iz dijakov — bejž, no? —, odličnega moderatorja, ki jih še nima osemnajst, ter na zelo dober odziv, saj so se vprašanja kar vrstila. Žal mi je bilo, da sem zamudil uvod v večer, ko so debaterji pripravili debato, ki se je vrtela okoli vprašanja o literaturi, konkretno: ali branje osvobaja? Na srečo sem ujel vsaj del debate. Še posebej je presenetila negativna stran, saj so našli presenetljivo dobre argumente proti. Najbolj zanimiv je bil gotovo primer bestsellerjev, ki so po njihovem mnenju večinoma knjige brez umetniške vrednosti in so najbolj brane, kar pomeni, da ljudje niso sposobni sami odločati, kaj si želijo brati in se zato po lastni volji zapirajo v ozkoglednost in ne razvijajo pravih vrednot, ne širijo znanja, prej nazadujejo kot napredujejo.

Vse to me je precej spomnilo na vročo debato, ki smo jo imeli okoli moje objave, naslovljene Jesenska sonata. Priznam svojo napako, saj očitno nisem bil dovolj jasen v tem, kaj sem hotel povedati. Vse skupaj je zašlo v ekonomsko plat filma, ki me sploh ne zanima, očitno pa je blazno interesantna ogromnemu številu ljudi, ki o njej tako radi polemizirajo. Zato sem potegnil eno ugotovitev, za katero se dobro zavedam, da je grdo posploševanje, ampak bom tvegal:

Slovenskega gledalca bolj prizadene to, da je bil film drag in ima malo gledalcev, kot pa to, da je slab umetniški izdelek.

Ploskajo umetnikom, ki so gledani/poslušani/brani, ker je to največji in najmočnejši argument. Če ekonomska računica opraviči umetnost, potem je vse v redu. Ta zaskrbljenost nad državno blagajno je prav impresivna, saj je “mrkaićevstvo“ še bolj razširjeno, kot sem si mislil. Miselnost negacijske skupine debaterjev je dokaj strašljiva resnica, čeprav na videz govori o drugih stvareh, kot jih jaz poudarjam. Če njihove argumente malo premešam in jih navežem na film, je fraza “gledanje osvobaja” izrazito negativna, saj ni važno, kaj film prinese gledalcu kot umetnost. Važno je, da na prvem mestu opraviči svoj denarni vložek in na drugem mestu zabava.

Priznam, umetnost je tudi posel in sprostitev. Hkrati pa zaradi krize, v kateri je, film vedno znova zamuja priložnost, da bi bil aktualen, kritičen, inovativen, kontroverzen, da bi gledalce spodbujal k razmišljanju, da bi jih vznemiril in navdušil, da bi jim dal misliti. To je tisto, kar bi moral gledalec zahtevati od slovenskega filma in do česar ima vso pravico. Prekleto žalostno pa je, da se gre producenta in zabavljača, ki nesebično skrbi za državni proračun.

Torej: kaj si zares želite? Neškodljivo in dobičkonosno filmsko industrijo? Tega na tako majhnem trgu nikoli ne bo. Morda pa si le želite filmov, ki bodo sedmo umetnost sčasoma približali veljavi, kakršno ima slovenska knjiga, in zaradi katerih se bo o filmski umetnosti govorilo spoštljivo — pa čeprav bo zaradi njih ena luknjica v državni blagajni več? Na dveh stolih sedeti je zelo zelo težko.

Pa še eno konkretno vprašanje: povejte mi naslove enega ali več tujih filmov, ki so vas v zadnjem času tako navdušili, da bi si želeli, da bi nekaj podobnega videli tudi v materinščini?

Tisti “film”, ki sem ga objavil na začetku, je precej zanimiva zadeva. Če vam ga je uspelo pogledati do konca, boste ugotovili, da je zadnjih nekaj stavkov čisto spravljivih. Gre za mehčanje nestrpnosti, ki je zelo fin način, da se izogneš obtožbam. “Disclaimer” pač. Gre za film z namenom in izrazito poanto, skoraj didaktičen film, bi lahko rekli. Bil je zastonj, avtor ni hotel državnega denarja, tema je zelo ljudska. V trenutku, ko to pišem, ima film 15.038 »gledalcev«. Po priljubljenih standardih gre za enega večjih uspehov slovenskega filma zadnjih let. Vsebina pa itak ni pomembna, če nismo zanj plačali.

PS: Vem, da vsi ne mislite tako, da ste o tem pisali že v odgovorih na prejšnjo objavo. Veliko vas je, ki o filmu razmišljate itd. Vsega tega se zavedam, kot tudi tega, da bom za določene ljudi vedno pisal le in samo traparije in klevete. Zato raje razvijmo kako pametno debato, kot da me vedno znova opozarjate na to. Hvala.)

  • Share/Bookmark

Naseljenci otoka Catan…

Sobota, 20. oktober 2007

… je igra, ki je Slovencem očitno pisana na kožo. Boštjan Gorenc, v underground sceni hitrojezičnih etno klepalcev rim bolj znan kot Pižama, se je na svetovnem prvenstvu te odlične “namiznice”, ki poteka v Essnu (če slučajno ne poznate) uvrstil v polfinale. Jutri ob enajstih dopoldne je odločilna tekma za Slovenijo, zato le pesti skupaj za našega predstavnika.

Ah, to pa je moj šport …

  • Share/Bookmark

Vljudnost je lepa čednost…

Ponedeljek, 8. oktober 2007

… zato najprej – lep pozdrav.

Blogi mi nikoli niso prirasli k srcu. Izjemi sta bloga Jonasa in Crnkoviča (ki je bil tudi eden temeljnih razlogov, da sem se na povabilo pisanja odzval (recimo da to ne šteje med “sisanje” uredniku)), ki sta kvalitetna podaljška dosedanjega ustvarjanja avtorjev in nista bloga, ki obstaja le zato, da s svetom delita banalije, ki jih blogerji tako radi raztresajo naokoli. Če koga zanima, kaj jem za kosilo, kakšne superge nosim in kdo je dizajniral mojo nočno lučko, naj se raje druži z mano. Na mojem blogu tega ne bo. Svoboda pisanja je pri blogiranju njegova najmočnejša in najšibkejša stran hkrati, saj je cenzura minimalna (kar je dobra), hkrati pa v veliki svet medmrežja piše nešteto trapcev, ki bi se morali roditi najmanj mutasti, zdaj pa kar naenkrat njihovo mnenje šteje. Seveda nimam pravice govoriti o večvrednosti mnenj in pravici do svobodnega izražanja. In ravno to je najlepše v/na blogu – izraža le in samo moje mnenje, ki ni ne napačno ne pravilno – je pa moje. In na tem blogu za svoje mnenje vsaj malo bolj odgovarjam. Če vam bo dogajalo, super. Če ne, toliko bolje – kjer je dim, je tudi binarni ogenj.

In seveda – dobrodošli. Vsak nov zidak z vaše strani v Zidanici je zaželjen. Ko pa ugotovim, kako cviček prenesti v virtualno okolje, bo pa sploh žur.

  • Share/Bookmark