Arhiv za kategorijo 'Šport'

ŠPORTNI DAN ali Zakaj so preprosto bedni

Petek, 12. oktober 2007

(moj prijatelj, Nejc Župevec, mi je danes rekel, da lahko zbrišem kategorijo “Šport”, ker vanjo itak ne bom nikoli objavljal. Pritrdil sem mu, a kaj, ko je sveže zarečeni kruh najslajši)

Moj brat pred športnimi dnevi vedno dobi neke nenavadne bolezni, ki me spomnijo na tiste, ki so v njegovih letih (12 jih ima) napadale mene. Kaj bi okolišil – nikoli nisem bil niti približno športnik. Tapkanje pri košarki mi je bila največja skrivnost, odbojkarska žoga me je vedno zadela v glavo, v daljino sem skakal v minus, na šeststo sem tekel tako izjemno, da je učitelj moral imeti dve štoparici zame. V srednji šoli se je situacija vsaj normalizirala, čeprav nikoli čisto zares detravmalizirala. Ampak ok, športna vzgoja v šolah je fajn nujno potrebna, čeprav bi se o načinu izvajanja tega predmeta lahko pogovarjali in pogovarjali
(s častno izjemo profesorja Kavčiča iz novomeške gimnazije). Fascinira me namreč, da otroci nižjih razredov osnovne šole še vedno igrajo tisto slavno »Med dvema ognjema«, igro za agresivne primitivce, kjer je povzročitev telesne poškodbe v bistvu cilj! A gremo na smort tega zapisa – športni dnevi. Ja, ta prekrasna stvar, zaradi katere je »odpadel« pouk nekajkrat na leto in pobeg ni bil mogoč. Učitelji so namreč zagrozili s tistim slavnim »Če vas ne bo, boste imeli pouk!«, kar je bila zame odlična izbira, če bi obstajala – pouka namreč ni bilo v nobenem primeru, samo neopravičene si lahko fasal. Tako sem si vedno izbral dve disciplini – metanje tiste male grde žogice, ki sem jo običajno vrgel izven označenega prostora in ogrožal druge, ter tek na 60 metrov, ki je v svojem bistvu težka disciplina, a da se jo narediti čisto preprosto, če se samo pretvarjaš, da tečeš, v resnici pa v normalni hoji visoko dviguješ noge. Rezultate sem imel seveda za tisti slavni MU, ampak ker telovadbe ne moreš pasti, sem na koncu razreda pristal med U-jevci, kar me je delalo zelo posebnega, saj sem bil bržkone edini. Ampak dovolj o meni, gremo na brata – svoj športni dan je namreč preživel dokaj uspešno, a vseeno me je presenetilo, da je le temu kojci sledil drug »dogodek« – ogled državnega prvenstva v atletiki, na našem malem stadionu, v prijetnem jesenskem mrazu, tri ure. S tem seveda učitelji nadomestijo neko soboto, na katero bi moral biti pouk. Fino. S to izjemo, seveda, da zdajle takoj iz glave naštejem ene tisočdvestosedemintrideset stvari, ki bi jih lahko nadomestili namesto OGLEDA športnega tekmovanja, ki je itak najbolj dolgočasno na svetu (v fuzbalu se vsaj kdaj pljuvajo med sabo). Nikoli nisem razumel tegale – kje za vraga je dan kulture? V šolah gotovo ne. Mi smo enkrat na leto gledali kak debilen film iz Disneyeve delavnice idiotizma in na vsako triado obiskali kako gledališko predstavo, ki je v tistih časih slučajno zašla v naše mesto. Nihče seveda niti ne pomisli, da bi mulcem kdaj dal izbiro – namesto športnega dne recimo literarno delavnico. Ali pa še bolje – namesto športnega dne OBVEZNO literarno delavnico. Ah, kje – kdo pa bo prenašal sto dvanajstletnikov in se ukvarjal z njimi, če jih lahko zgoniš po stadionu in imaš zaradi bolečih mišic še vsaj naslednji dan mir pred njimi? In kakor (skozi stisnjene zobe) podpiram športne dneve, saj je rekreacija nujna, ne morem verjeti, da morajo otroci na OGLED atletske tekme? Sam si česa bolj dolgočasnega resnično ne predstavljam.

POK!
Teka teka teka
Uau, tisočinko boljše od prejšnejga dosežka! Kako zelo zanimivo.

(z vsem spoštovanjem do mojega dobrega prijatelja Matije Kraševeca, ki je izjemen atlet in ga zaradi tega cenim in občudujem).

Osnovne šole tako ali tako stradajo kulture, pa še tista, ki je, je ponavadi slabo izbrana in namenjena obveznemu mašilu. Seveda pa nihče ne pomisli, da je šport v svojem bistvu egostična podpora ljudem, ki so se rodili telesno bolj sposobni in lahko zato na primarnem, fizičnem nivoju premagajo drugega posameznika (in pri športu gre VEDNO za zmago), medtem ko kultura (dobra kultura, seveda) spodbuja vprašanja o strpnosti, drugačnosti, spodbuja dialog in pogovor. Grem stavit, da če bi malčke že od zgodnjih let učili kaj drugega kot do, da je pohvalno človeku žogo metati v glavo, bi bilo trenutno stanje duha morda vsaj malce na višjem nivoju.
Da razčistimo – šport je super in kriviti ga za tegobe zeitgeisne Slovenije je neumno. Celo jaz sem podlegel njegovemu vplivu in to poletje nekajkrat izkašljal pljuča na stadionu. Problem je, ker vrednote, ki jih lahko spodbuja, ob načinu njegove didaktične obravnave povsem zbledijo. Prosperira le tisti mulec, ki konec dneva v soju žarometov stopi na zmagovalno stopničko, medtem ko žalujoči ostali čakajo, da bodo že enkrat lahko šli domov na vroč kakav. Če bi ga predstavili na drugačen način bi morda celo take tečnobe kot jaz kaj prej začele migati. Hkrati pa bi kultura nujno potrebovala svoje mesto, ki je vsaj enako tistemu, ki ga ima v izobraževalnem procesu šport, če ne celo višjega. Tudi tisti brez talenta za njeno ustvarjanje bi lahko razumeli njeno sporočilo. Tisti brez talenta za šport pa so vedno le in samo – zadnji.
Ali pa sem samo jaz tak športokletni fanatik in bom naslednjič na stadionu stopil na mino?

  • Share/Bookmark